Narodni Dom Maribor

Kako spremeniš življenje? Tako, da narediš prvi korak… in potem še drugega… in nato ugotoviš, da si že do kolen v blatu – ampak hej, vsaj nisi več na istem mestu! Kako spremeniš življenje?Tako, da narediš prvi korak… in potem še drugega… in nato ugotoviš, da si že do kolen v blatu – ampakhej, vsaj nisi več na istem mestu! Nekega dne je Simona pogledala prazne stene in rekla:»Ej, Jernej, a bi kej narisal?«Jernej nariše. In nekomu je celo všeč. Slika gre v prodajo.Nariše še eno. In še eno.In potem se zgodi najhujše: ne neha se ustavljati. Brez akademskih diplom, brez zaprašenih teorij in brez navodil za uporabo čopiča – Jernej se je kot samouk in radovedni navdušenec spotaknil naravnost v svet umetnosti. Namesto da bi treščil ob tla, je ugotovil, da pada sam vase. In da se da padati tudi elegantno – če že ne s stilom, pa vsaj z dovolj barvami, da padec izgleda kot umetniška gesta. Ko padaš dovolj dolgo začneš opazovati okolico. Ko jo enkrat opaziš, pa jo že lahko tudi naslikaš. Njegove slike so razglednice s tega notranjega potovanja – ujeti trenutki iz vmesnega prostora med “kaj sploh delam?” in “zakaj sploh sem?” Formalno gledano gre za intuitivno raziskovanje forme, barve in kompozicije, kjer avtor zavrača rigidne akademske okvire v korist iskrene, skoraj naivne izraznosti. Njegov vstop v likovno umetnost je spontan, a močan. Njegove slike so izraz intuitivnega raziskovanja barve, oblike in kompozicije, brez zadržkov akademskega okvira. V delih se zrcalijo notranje pokrajine, vprašanja o smislu, identiteti in iskanju – vse skupaj pa je izraženo s svežino, barvitostjo in elementom presenečenja.Manj formalno pa – kot da bi nekdo stresel dušo na platno, dodal ščepec zmede in vse skupaj prelil z nečim, kar diši po otroškem navdušenju. Iskreno, naredi-sam-svoj-mojster, punk. Je lahko umetnost tudi zabavna, čudna, malo zmedena… in čisto iskrena? Morda boste v videnem prepoznali tudi kakšen svoj trenutek. Ali pa vas bo samo nasmejalo. Oboje šteje.

Razstava Razstava Branka Lipnika Na postaji odpira prostor tihih, spregledanih trenutkov sodobnega vsakdana, ujetih v žanrskih motivih železniških postaj in poti. Avtor v svojih slikah s postaj in potnikov, kot pravi sam, poskuša ujeti trenutek, ko je »potnik« v nenehnem vrvežu v pogovoru sam s seboj, pri čemer se iz intimnega doživetja rojevajo prizori z izrazito simboliko, od osamljenih figur do slutnje odhodov in prihodov. Branko Lipnik se je rodil leta 1945 v Mariboru. Po srednji šoli se nimogel takoj odločiti za poklic, potoval je po svetu, delal v tekstilnih tovarnah, na avstrijskih avtocestah … To so bila hipijevska šestdeseta leta. Nato se je vpisal na Pedagoško akademijo v Mariboru, kjer je doštudiral likovno vzgojo. Leto in pol se je poskušal tudi na študiju arhitekture v Ljubljani. V Mariboru sta nanj najbolj vplivala profesorja Maks Kavčič in Lajči Pandur. Po uspešnem šolanju ga je pot zanesla v Horjul. Takrat je bila tam šola še celodnevna. Poleg likovnega pouka je vodil še različne krožke. Z učenci je postavljal razstave njihovih izdelkov, igrali so v lutkovnih ali gledaliških predstavah in sodelovali pri različnih projektih: turističnih zloženkah, knjižicah, koledarjih, razstavah ob pomembnih obletnicah … V Ljubljani je prišel v družbo slikarjev, z njimi odhajal na likovne kolonije in začel razstavljati. Vendar je raje iskal svoje slikarske poti. V Horjulski dolini je prišel v bolj tesen stik z naravo, a mariborskega mestnega utripa ni pozabil. Tako so motivi na njegovih slikah vzačetku mestne ulice, pogosto z osamljeno figuro ali dvema, stara hišna vrata, kasneje ribiške mreže in tihožitja, ciklus mostov in vedno bolj pokrajinske vedute brez arhitekture. Tu in tam se je spoprijel tudi s portretom, v zadnjem času pa išče svoj izraz v stiliziranem upodabljanju literarnih in drugih likov.