Maribor. Toti Maribor, čuj. Univerzitetno mesto, evropska prestolnica kulture, evropska prestolnica mladih. Gospodarsko središče severovzhodne Slovenije, priljubljena destinacija vedno večjega števila turistov in, seveda, naša »štajerska prestolnica«. Podnevi živa, proti večeru nekoliko manj, a še vseeno – naša.
A za Maribor se, kljub zgoraj naštetim oznakam, mnogim zdi, kot da ga ni. Kot da se je izčrpal iz nekega razloga, ki mi ga nihče ne zna pojasniti bolj nazorno kot z že tolikokrat prežvečenim stavkom: »V Mariboru pa(č) nič ne dogaja.« Utrujena od nenehnega žvečenja, sem se odločila, da poiščem nekoga, ki mi bo znal pokazati drugo plat mesta – tisto, ki ni tako prežvečena. Povprašala sem več oseb, a ena je še posebej navdušila mojo mariborsko dušo. Spoznala pa sem jo po golem naključju.
Sedela sem v slaščičarni, čisto sama, srkala sadni čaj in si razbijala glavo s tem, kako naj najdem človeka, ki mi bo znal ne tako sterotipno povedati kaj o Mariboru. Navadno mi ljudje povejo, da je Maribor »fajn«, ker je vse blizu, ker so tukaj preprosti ljudje, ki se ne nosijo kot v Ljubljani. Deluje domače in prijetno ter da če imaš dovolj samoiniciative in te ne zanimajo zgolj dnevi popustov v Europarku, lahko tudi uspeš. OK. Se večinoma strinjam. Ampak jaz sem človek, ki obožuje zgodbe. Nekaj, na kar se lahko zaneseš, nekaj, kar traja, se usede in ti da misliti na najbolj zdolgočasen večer. Zato, nazaj k zgodbi.
Čez kratek čas je prijetno tišino, ki je vladala v lokalu, prerezal človek, ki je prišel na sladico. Omahoval je med ono in tisto, a se na koncu odločil za tretjo. Vsedel se je k mizi ob moji in meni nič tebi nič po nekaj minutah začel pogovor. In ne s pozdravom mariborske vrste »Kak si?«, ampak s tistim prežvečenim. Ja, nasmeh do ušes – pri meni. Nato se je razvila debata o Mariboru in njegovem dogajanju, na koncu celo o socialno-ekonomski krizi. In o Londonu. Vključil se je tudi natakar. Dobitna kombinacija, kot bi rekla Rozga in odlična podlaga za pisanje.
Za nadaljevanje debate mi ni preostalo več veliko časa, zato sem se odločila, da M. povabim na kavo, da še kakšno rečeva o Mariboru in Londonu. Zakaj? Ker je človek z zgodbo. In to prepričljivo.
M. trenutno živi v Londonu, kamor ga je pripeljala želja po študiju slikarstva in navezovanje stikov s čim več ljudmi iz slikarskih krogov. Seveda je za vse to potrebno dodatno delo, ki doda težo tudi denarnici v žepu. Povedal mi je, da se vrača nazaj v Maribor. Ne zato, ker je to njegov rojstni kraj, ker bi imel domotožje, ampak zato, ker je po letih tujine spoznal koliko ceni Maribor in našo deželico nasploh.
Ko sem ga vprašala, da mi naj slednje nekoliko bolj obrazloži, je odvrnil, da tukaj najbolj ceni njegovo spokojnost, predvsem zvečer. To mu daje čas, da v miru vzame čopič v roke in začne iskati inspiracijo na platnu. Všeč mu je, ko stopi na ulico, da sliši slovensko besedo in jo uporabi v pogovorih. Mesto mu daje občutek varnosti. Še več, zdi se mu romantično prav zaradi njegove spokojnosti in večernih luči, ki osvetlujejo lepo razporejene ulice. Preveč sanjaško? Mogoče, a človek stoji na realnih tleh. Pove mi, da bo odprl atelje, kjer bodo na voljo vse njegove slike in fotografije, mogoče še kakšen spominek za mimoidoče turiste. In to pove s čarom v očeh, z zagnanostjo. Pravi, da ne ve kakšna bo dejanska situacija, ko bo vse to na voljo mimoidočim, a se zaveda, da mora poiskati in se povezati še z drugimi ljudmi njegovega kova tukaj v Mariboru.
Kljub nestreotipnim odgovorom sem ga vprašala, ali se mu zdi naše mesto stereotipno. Odgovor je bil pritrdilen, razlog pa stereotipen. »Jesen je ista, dogodki se ponavljajo.« odvrne in doda, da mu je to všeč. Ker v Londonu je preveč vsega – preveč ljudi, dogodkov, glasba v lokalih je tako glasna, da je skoraj ne razločiš. Je torej mesto, ki te hitro utrudi. Mesto brez duše. Napram Mariboru se mu zdi pusto, saj ga obdajajo hladne zgradbe in odmaknjeni ljudje. »Zato ni romantike.« pravi, ampak je ozračje nabito s kapitalizmom. Tako se mu London predstavi v nesterotipni vlogi.
A London ga tudi prepriča. Predvsem na področju kulture (glasba na ulicah, umetnost, ples, koncerti, filmi, znane osebnosti na ulicah). Tudi ljudje. Kljub svoji odmaknejnosti so odprti in liberalni.
Dobre zgodbe in ljudje. Edini spremenljivki, ki ju obožujem. Spremenljivki, ki mi zmeraj dajeta enak rezultat. In to je inspiracija. In slednje je v Mariboru na pretek, a se mnogim kaže kot »underground« scena. Mogoče je pa ravno to čar Maribora – nekaj, kar moraš poiskati sam in si to vzeti za svoje. Zato tudi mesto (skritih) priložnosti. Zato Maribor, nisi gotof.
Zato bodi.
