Ves ta paradoks mi je plaval pred očmi vse do prihoda Srčne kraljice. Takrat sem začutila neudobnost stola in začela mencati. Do zdaj sem kakor sanjala, a sedaj sem se zbudila. Ni bila za to kriva njena kričeče rdeča obleka, njen samozavesten korak in vsemogočnost. Bila je ona sama – hladna, nezadovoljiva in avtoritativna. Želela je to, kar je želela – za vsakršno ceno, oziroma bolje, za ceno vsakogar. Njena trpkost ni uvidela sladkobe Alice. Njeno krhkost, dobronamero, nedolžnost in, predvsem, sprejemanje vseh, tudi nje. Ker Alica je uvidela – Srčna Kraljica je »samo zavitek kart.« Da, vsi smo tudi Srčna Kraljica. Toplo in hladno. Črno in belo. Nasmehnila sem se, kakor da bi ponovno našla odgovor na novo vprašanje. Nato sem se zavedla, da sem ga že tolikokrat našla. In spet izgubila.
Zamišljena sem spet za trenutek skočila v realnost. Njeno petje je zadonelo po vsej dvorani. Oči sem še bolj odprla in se nagnila naprej. Močan glas je zadonel, njen korak je postal še trdnejši. Vsako besedo White Rabbita sem ne le slišala, ampak tudi videla.
To je predstava. Eksplozija občutkov in naostrenost vseh čutov. Predstava, ki ponudi odgovore, jih zakrije, postavi novo vprašanje in spet zavije v mističnost. In ponovi vajo. Predstava, ki te preizkuša. Predstava, ki je labirint, a vendar tako jasen. Alica v Čudežni deželi Druge gimnazije Maribor.
