Režiser Tomaž Pandur je s svojim umetniškim opusom zagotovo zaznamoval gledališče, do konca zvest svojemu ustvarjalnemu credu, svojemu izvirnemu rokopisu je svoje vizije, sanje, samote, strahove, navdušenja nesebično delil s sodelavci in sopotniki in bi tudi v mariborski Drami odprl sezono 2016/17 s predstavo Immaculata ter se vrnil tja, kjer se je začelo. Vendar se je njegova življenjska pot aprila 2016 nesrečno zaključila.  Predstava po romanu Colma Tóibína je izoblikovana v štirinajst miselnih pokrajin Marijine poti, v oltar ljubezni, izgube, samote, iskanja smisla v ranah, ki jih ne more nič zaceliti. Immaculata (Brezmadežna) je ženska, zlorabljena v podobo, dogmo, instrument vere. Je pričevanje ženske, izbrisane iz zgodovine in potvorjene v podobo, da bi služila vzpostavitvi oblastne religije, ki je prav tako potvorila izvorni nauk Kristusa v sredstvo za tiranizacijo množic. Nataša Matjašec Rošker za najboljšo igralko na Festivalu Mittelfest, Čedad, Italija, 2021 Nakup vstopnic --> TUKAJ

Nekatere analize opozarjajo, da Learova norost, kot jo je vzpostavil Shakespeare, ni samo sprožilec dramskega dogajanja, temveč tudi ogledalo zgodovinskega trenutka, v katerem se je znašla takratna družba. Današnje branje Kralja Leara znova izrisuje sodobno družbeno realnost, spet na robu velikih političnih sprememb in delitev. Ostareli kralj Lear se, potem ko spodi najmlajšo hčer Cordelio, odloči razdeliti kraljestvo med hčeri Goneril in Regan. Načrtuje, da bo živel nekaj časa pri eni, nekaj časa pri drugi, onidve, že utrujeni in razdraženi od njegove starosti in vzkipljivosti, pa mu postavljata ultimate, s katerimi mu odvzemata veljavo in moč. Kralj Lear je drama o nasilju, radikalna analiza družbenih in medčloveških odnosov, ki nastanejo v vakuumu tranzicije moči. To je Gramscijev čas pošasti, ko stari svet še ni umrl, novi pa se trudi, da bi se vzpostavil. Svet, v katerem stari bogovi nočejo oditi mirno in po lastni volji, temveč rajši sejejo norost in kaos. NAKUP VSTOPNIC

Zahvaljujemo se Marku Turku in Boštjanu Videmšku. Nagrada občinstva na festivalu Fast Forward (2025)Izhodišče projekta je fotografija objetega mrtvega para na mostu Vrbanja. Muslimanka Admira Ismić in pravoslavec Boško Brkić sta leta 1993 poskušala zbežati iz obleganega Sarajeva, vendar ju je malo pred mejo ustrelil ostrostrelec. Dva Američana, fotograf Mark H. Milstein in novinar Kurt Schork, sta par poimenovala Sarajevska Romeo in Julija in iz tragične smrti dveh mladih ljudi ustvarila senzacionalistično zgodbo, iz njunih trupel pa podobo ljubezni, ki jo je pokosila vojna. V fotografiji se tako skriva cel kup vprašanj brez odgovorov, vprašanj o tem, kako se javnost odziva na tovrstne podobe in ali so nekatere zgodbe, nekatera življenja pomembnejša od drugih. Onkraj konkretnega posnetka se odpira širša problematika vojne fotografije: njenega namena, cilja, etičnosti, učinkovitosti, zmožnosti šokiranja. Ko je tako razpeta med poveličevanje vojnega nasilja in opozarjanje na vojne grozote, je v podobnem položaju kot predstava – govori o tem, česar ni mogoče ubesediti. Nakup vstopnic

Uprizoritev In mnogi drugi … se vključuje v diskurz o revščini in socialnem sramu. Izvira iz motivov črtice Mater je zatajil, drugih Cankarjevih pripovedi o položaju delavca in razredni dinamiki ter sodobnih teoretskih del, ki obravnavajo delavski razred in sram. Vstopa v Cankarjeva besedila skozi raziskovanje motivov revščine, njihovega odtisa v sodobnem postkapitalističnem kontekstu in skozi soočanje z zmedo pri razumevanju ideologije delavskega razreda danes. Uprizoritev odpira vrsto vprašanj: kakšen je naš odnos do revščine in razrednega položaja? Kako se revščina danes vidi – in zakriva? Kdo sploh je delavski razred v sodobnem času? Pod drobnogled postavlja odnos otrok in staršev do lastne ekonomske pozicije ter razkriva, kako se prav te razredne kategorije vtisnejo v medosebne odnose in jih oblikujejo. NAKUP VSTOPNIC

V naši širši okolici bi težko našli kraj, kjer se je magični obet industrializacije in napredka bolj boleče obrnil v svoje nasprotje. Kar je zanosno dajalo kruh, se je kasneje izkazalo za strup. Eno samo vlakno je dovolj, da človek zboli. Azbest je vzel veliko življenj in jih desetletja po prepovedi uporabe še vedno jemlje. Vendar se tragična zgodba Anhovega ne zaključi pri proizvodnji salonita. To je v devetdesetih nadomestila proizvodnja prav tako rakotvornega stirena. Kmalu so sledili še sosežig strupenih odpadkov, masovni izkop rudnine iz lokalnega kamnoloma ter neurejen vodovod, v katerega je nedavno vdrla s težkimi kovinami zastrupljena voda. Toda Anhovo ni samo zgodba o mnogih oblikah ekološkega uničenja in prevladi kapitala nad zdravjem ljudi. Je tudi zgodba o uporu, pogumu, trdoživosti, solidarnosti in vztrajnosti. Zahvaljujemo se Društvu EKO Anhovo in dolina Soče, Bogomirju in Slavki Bavdaž, Heleni Markič, dr. Metodi Dodič Fikfak, Milovanu Bertotu, Lilijani Pulec, Branku Skoku, dr. Nevenki Mlinar, dr. Nadi Merljak, Zlatku Kumarju, Anji Medved, Sabini Maver, Mojci Dumančič in vsem, ki so z nami delili svoje zgodbe. NAKUP VSTOPNIC

Simbol ≈ v matematiki zaznamuje pomenskost približnega enačaja oziroma dobesedno pomeni približno enako kot, kar je definicija, s katero besedilo preizprašuje medčloveško vrednost in jo primerja z močjo kapitala. Khemiri s tekstom uresniči strašno, a ekstremno vsakdanjo predpostavko: kaj če bi lahko prav vse, kar doživimo, kar nas obdaja, kar pričakujemo in kar obžalujemo, prevedli na ekonomske formule prihodka in ultimativnega dobička? Pripoved in perspektivo zgodbe si izmenjuje več kot dvajset dramskih oseb, ki zajemajo vse od predavanj znanstvenikov z začetka devetnajstega stoletja do direktnih nagovorov publike. Uprizoritev je ves čas na tanki meji med absurdnimi, vsem znanimi humornimi sekvencami našega življenja na eni strani ter kruto, brutalno in temno platjo družbenega in socialnega sistema, ki ga živimo, na drugi. Z mešanico teoretske, dokumentarne in fiktivne naracije ustvarja precizno in premišljeno diagnozo naše aktualnosti. NAKUP VSTOPNIC

Sna kresne noči ni treba posebej predstavljati. Gre za pastoralno komedijo, prežeto z vilinskim, transcendentnim, pa tudi izrazito stvarnim svetom. Kot eno najbolj priljubljenih del Williama Shakespeara odpira temeljna vprašanja razmerja med resničnostjo in sanjami, med družbenimi normami in njihovim vplivom na posameznika. V procesu ustvarjanja je bil poudarek na izzivu oblikovanja uprizoritvenega sveta, ki bi besedilo, nastalo pred več kot 500 leti, približal sodobnemu gledalcu. Pri tem je bilo ključno iskanje ravnotežja med ohranjanjem njegovega izvornega bistva ter umeščanjem v povsem drugačen sodobni kontekst. Posebno pozornost odpira vprašanje, kako danes uprizarjati vilinski svet in kako ga misliti znotraj sodobne gledališke poetike. Nakup vstopnic  

Če bi dolgoletni odnos med dvema človekoma lahko prečno prerezali in ga opazovali kot nekakšno materijo, bi se pred nami verjetno izrisali koncentrični kolobarji, podobni tistim, ki jih ugledamo, ko posekamo drevo – pokazal bi se nanos plasti, ki so se skozi leta nalagale druga na drugo ali druga ob drugo. To so bila leta in leta in leta občutkov, dogodkov, upov, pričakovanj, načrtov, presenečenj, lahkotnosti, teže, pritiskov, sprememb, mirovanj, vzponov, padcev, prepirov in sprav. V drami Zakaj sva se ločila nas mož in žena popeljeta preko svojih letnic – vsak s svoje perspektive nas vodita preko ključnih in naključnih točk iz zgodovine svojega sobivanja, da bi lahko razumela, kaj se jima je zgodilo. Z uprizoritvijo najnovejšega besedila Katarina Morano in Žiga Divjak z občutljivo natančnostjo razgrinjata in raziskujeta najintimnejši zemljevid partnerskega odnosa dveh sodobnih ljudi. NAKUP VSTOPNIC

Inkubator, nepogrešljivo orodje za reševanje prezgodaj rojenih otrok, simbolizira predanost varovanju vsakega človeškega življenja, tudi tistega, ki še ni biološko samozadostno. Z natančnim uravnavanjem temperature, vlažnosti in kisika ter zmanjševanjem zunanjih dražljajev inkubatorji poustvarjajo razmere v maternici in bistveno prispevajo k preživetju in zdravemu razvoju prezgodaj rojenih otrok. Gledališka raziskava povezuje simboliko inkubatorjev in brutalno sedanjost vojne v Gazi. Prizori inkubatorjev brez elektrike v bolnišnici Al Šifa in novorojenčkov, nagnetenih skupaj, da bi jim bilo toplo, odpirajo vprašanje meja (ne)človeškosti. Oliver Frljić je poskušal podoben projekt ustvariti v Nemčiji, kjer v zadnjem času največ deluje, vendar zaradi tamkajšnjega zatiranja vsakršnih propalestinskih glasov to ni bilo mogoče. Tako se je znova povezal s Slovenskim mladinskim gledališčem, v katerem je poprej ustvaril nekaj svojih najbolj odmevnih (in kontroverznih) projektov. NAKUP VSTOPNIC

V igri Zdravnica (2019) je večkrat nagrajen britanski dramatik in gledališki režiser Robert Icke medicinsko etiko postavil nasproti verskim in drugim nazorskim prepričanjem, populizmu in strupu javnega mnenja. Do izraza prihajajo kompleksne povezave in vprašanja medicinske etike, ekonomskih pritiskov, identitetnih politik in toksičnih javnih diskurzov. Dramo Zdravnica je Icke avtorsko naslonil na komedijo Arthurja Schnitzlerja Profesor Bernhardi iz leta 1912, protagonista spremenil v protagonistko in problem poglobil s prestavitvijo v sodobnost. Poleg Schnitzlerjeve kritičnosti do dunajskega antisemitizma je Icke v Zdravnico vpeljal vrsto novih motivov in se osredotočil na vprašanje identitete v širšem, filozofskem smislu. Nastala je vznemirljiva politična in družbenokritična igra, ki ni od Schnitzlerjevega časa niti malo manj aktualna in eksplozivna. NAKUP VSTOPNIC