Williamsova Mačka na vroči pločevinasti strehi je natančen psihološki prerez nekega večera v dozdevno popolni ameriški družini. Gledalcu dovoli skoraj voajerski vpogled v razkrajanje skrbno konstruirane družbene podobe. Ameriške sanje, bajno bogastvo, rodovitna bombažna polja in kopica otrok, ki se podijo po hiši, se izkažejo za iluzijo, ki se v drami stopnjuje do skoraj antično tragičnih razsežnosti. Na praznovanju 65. rojstnega dne Velikega očka, kjer se zberejo vse tri generacije družine Pollitt, se razkrijejo do jedra razjedeni odnosi. Ob soočenju z njegovo boleznijo na površje privrejo pohlep, ljubosumje in prikrivanje, razkrije pa se tudi zlaganost sveta, v katerem ti liki živijo. Zlagane podobe tako presežejo konkretno družinsko situacijo in se razpirajo v širšo, univerzalno človeško izkušnjo. Nakup vstopnic

Uprizoritev je nastala po romanu italijanskega pisatelja Alessandra Baricca Ocean morje (1993), ki s svojo fragmentarno strukturo in estetsko razsežnostjo danes velja za ključno delo sodobne italijanske literature. Tako kot roman tudi predstava dogajanje postavlja v oddaljeno in osamljeno letovišče Almayer, pomemben, čeprav začasen dom številnim namernim in naključnim gostom – prišli so z upanjem, da jih bo morje kot zadnje zdravilo rešilo njihovih bolezni. Zgodbe teh nenavadnih prebivalcev – prežete z izgubljenimi ljubeznimi, razočaranji, brodolomi in večnimi vprašanji – se najprej le rahlo dotikajo druga druge. Prihod skrivnostnega mornarja in pozneje zdravnika razkrije, kako globoko so njihove usode med seboj prepletene, vse pa neizbrisno zaznamuje morje. Morje kot simbol in protagonist postane nenehno spreminjajoča se kulisa, ki odseva in preizprašuje čustvena stanja in preobrazbe. NAKUP VSTOPNIC

V uprizoritvi so uporabljene tudi avtorske skladbe zasedbe Mulčer (Samo Kutin, Andrej Fon in Szymon Gasiorek) in skladbe Sama Kutina v soavtorstvu z Enjo Grabrijan. Ostali glasbeniki, ki sodelujejo s Samom Kutinom pri glasbi za Dodekalogijo 1972–1983, so Jure Boršič, Kaja Draksler, Jošt Drašler, Vid Drašler, Andrej Fon, Szymon Gasiorek, Iztok Koren, Ana Kravanja, Dejan Lapanja, Eduardo Raon in Tea Vidmar. Uporabljena je tudi glasba s plošče Odpotovanja Tomaža Pengova in druga glasba iz leta 1973. Leta 1973 Jugoslavija postane evropski prvak v košarki, Fellini posname Amarcord, Pink Floyd izdajo The Dark Side of the Moon, Pengov pa svojo nepozabno ploščo v stranišču. Ameriško psihiatrično združenje umakne homoseksualnost iz svojega priročnika duševnih motenj, konča se ameriško posredovanje v vietnamski vojni, v New Yorku se zgodi prvi klic z mobilnim telefonom in naslednji dan odprejo World Trade Center. Ustanovljena je gobarska družina Nova Gorica, Atletski klub Nova Gorica pa praznuje prvih deset let delovanja. Nova Gorica gosti športne igre delavcev lesne industrije Socialistične Republike Slovenije … Predstava 1973 je transgeneracijska dokumentarna fikcija, ki temelji na osebnih zgodbah ustvarjalk_cev. Pripovedi iz sedemdesetih let rastejo iz takratnih stanovanj ter se povezujejo s številnimi lokalnimi in globalnimi dogodki. Predstava je del gledališke dodekalogije 1972–1983, orisuje mrežo življenjskih usod, ki se raztezajo skozi čas, zaznamovane s potovanji in selitvami. Predvsem pa je to omnibus o gledališču samem. Nakup vstopnic

Igralka in igralec izvajata svoj eksperiment v dvorani, namenjeni predvsem tonskemu snemanju. Prostor je urejen v modernističnem slogu 50. let prejšnjega stoletja, zgradba pa je bila zgrajena v času Avstro-Ogrske monarhije. Njun eksperiment so navdihnila predavanja fizika Richarda Feynman.  V naravoslovju je eksperiment postopek nadzorovanega opazovanja in merjenja pojavov, ki nam pojasni, zakaj se fenomen dogaja in zakaj se ponavlja. Pomaga nam razlikovati pomembno od nepomembnega in videti znane pojave v novi luči. V naravoslovju eksperiment uspe, če vedno daje enak rezultat. A kako se to odraža v svetu gledališča in performansa? Predstava Zares raziskuje povsem drugačno postavitev. V umetnosti je eksperiment uspešen šele, ko se njegov izid nikoli ne ponovi. Inovativen in konceptualno pogumen avtorski projekt režiserja Tomislava Šobana je nastal v skupnem ustvarjalnem delu z dramaturgom Marinom Lisjakom, igralci in avtorsko ekipo. NAGRADENagrada za najboljšo predstavo na 34. Marulićevih dnevih (2024)Nina Violić – nagrada za najboljši igralski dosežek na 34. Marulićevih dnevih (2024)Livio Badurina – nagrada Mladen Crnobrnja za vlogo na 48. dnevih satire Fadil Hadžić (2024)Nagrada za najboljšo režijo na 48. dnevih satire Fadil Hadžić (2024)Velika nagrada na bienalu Stage Design – BiSD (2024) Nakup vstopnic

Mentorja in mentorica Gledališka režija doc. Žiga Divjak, Dragan Živadinov Umetniška produkcija doc. Mija Špiler   Če je spol normativna kategorija, opredeljena s civilizacijskimi pričakovanji, potem implicira tudi obstoj teles onkraj – teles, ki se tako ali drugače ne uvrščajo v tisto, kar je definirano kot normativ. Ta telesa so izključena iz diskurza o tem, kaj naj bi spol bil. Prevladujoči diskurz v najboljšem primeru še vedno pozablja na telesa onkraj, v najslabšem pa jih patologizira in medikalizira. Nasilje nad telesi, ki na različne načine odstopajo od normativnega okvira, je vsakodnevni pojav, ki se pomembno izrisuje tudi v resnični zgodbi Davida Reimerja. Jaz, David poskuša prevprašati prevladujočo binarno dojemanje spola in pričakovanja, ki obstajajo znotraj binarne matrike moškosti in ženskosti.   Nakup vstopnic

Nafta je performativni mozaik, ki združuje postopke predavanja, dokumentarnega gledališča, zvočne instalacije in manifesta. Predstava raziskuje prepletene svetove podatkovnega kapitalizma, črpanja nafte in radikalnih kolektivnih akcij. Uprizoritev skozi dva dela, Antropocen in Pirocen, črpa iz obsežnega arhiva, v katerem se glasovi subverzivnega podkasta (O.I.L.) prepletajo z življenji in deli članic in članov umetniškega kolektiva R.Mutt. Nafta je produkt geološkega naključja. Ni naključje, da je to tudi zgodba dokumentarista, povezanega z naftno industrijo, ruske nevrologinje, razdvojene zaradi vojne, premožne poljske anarhistke, ki se je odpovedala svoji preteklosti, nemškega glasbenika, ki sproti briše lastno glasbo, in danske umetnice, katere performans nehote omogoči vzpon dejanskih skrajnežev. Nafta je zgodba o zavetjih v času konca sveta, o utopiji v času, ki na videz ne dopušča alternativ. Avtonomna cona znotraj sveta, ki gori in se seseda sam vase.   Nakup vstopnic