Partner Srednja vzgojiteljska šola, gimnazija in umetniška gimnazija Ljubljana  Finančna podpora: Mestna občina Ljubljana, Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije  Zahvale: Lutkovno gledališče Ljubljana Ljubljana Puppet Theatre, Maruša Freya Voglar, Anja Bornšek, Jana Jevtović, Žarko Prinčič, Samo Kovač, www.1240.si  Predstava Izrekanja je bila v režiji Jordana Tannahilla premierno uprizorjena leta 2018 v produkciji torontskega gledališča Canadian Stage. Slovenska uprizoritev je nastala z dovoljenjem agencije Playwright and Marquis Literary (Colin Rivers) www.MQlit.ca.   Zlata strela za izstopajoč dogodek ustvarjalni ekipi predstave Izrekanja (sezona 2024/2025) »To je to,« je prvi izrek markantnega Jordana Tannahilla v dramskem besedilu Izrekanja, ki ga je leta 2018 spisal na letalu skorajda v enem šusu. Enfant terrible kanadskega gledališča se v uprizoritvi Maje Delak slovenskemu občinstvu predstavlja prvič. Slovenski krst se osmišlja ob njegovem čustveno najbolj nabitem besedilu, v odprtem formatu, ki vsakič znova zahteva snovanje novega asociativnega polja, tako nastopajočih kot tudi občinstva. Uprizoritev se snuje kot gibalna kompozicija, utelešenje prostora žalovanja, ki zdaj v gibu, zdaj v besedi brezkompromisno naseljuje pet nastopajočih. Njihova telesa postanejo plovila spomina, žalovanja. Vsaka gesta, vsaka izrečena beseda deluje kot nekakšna invazija v neizprosnost tako osebne kot univerzalne izgube. Postavitev ne išče rešitev ali trdno zakodiranih koreografskih elementov, temveč vztraja v prostoru odsotnosti, s tem pa tudi odprtosti, ki sega po tistem, kar je že izginilo. Beseda prekinja gib in gib prekinja besedo – kot odmev v prazni sobi, kot odmev neizrečenega. Nakup vstopnic

Ob desetletnici odhoda gledališkega režiserja Tomaža Pandurja, ki je s svojim umetniškim opusom zaznamoval slovensko in svetovno gledališče, bodo njegovi najtesnejši soustvarjalci govorili o njegovi prepoznavni gledališki poetiki, drznosti in strasti pri ustvarjanju gledaliških svetov ter o spremembah, ki jih je sprožil v slovenskem gledališkem prostoru. Pandur je v gledališče vstopil leta 1989 z režijo kultne Šeherezade v Slovenskem mladinskem gledališču in istega leta postal umetniški vodja Drame SNG Maribor. Njegove predstave, zaznamovane z avtorskim slogom, simboliko in mitološkimi podobami, so pritegnile široko občinstvo. Pozneje je ustvarjal na številnih evropskih odrih, med drugim v Hamburgu, Madridu in Zagrebu.V sklopu dogodkov, posvečenih Tomažu Pandurju. Vstop je PROST.

Dežela žalostnih psov(k) je popotovanje po krajinah odnosa med sinovi in materami. Na razpotjih se srečujeta dve telesi, mladost in starost, mesto in vas, moški in ženska. Med poslavljanjem in vračanjem, podrejanjem in osvobajanje se vedno znova na razpotjih iščeta mama in sin. Predstava ne govori z besedami, temveč kolažira podobe, artefakte in gibalne fraze, da bi ubesedila občutke, ki prevevajo poglede, dotike in zamolke med materjo in sinom. To je zgodba o odraščanju in brazgotinah, ki nam jih odraščanje zapusti. Zgodba o neznosnosti bremen, ki nam jih nalaga družina. Zgodba o dveh telesih, ki neizčrpno lajata drug na drugega, da bi na samem koncu lahko prišla skupaj. Nakup vstopnic

Režiser Tomaž Pandur je s svojim umetniškim opusom zagotovo zaznamoval gledališče, do konca zvest svojemu ustvarjalnemu credu, svojemu izvirnemu rokopisu je svoje vizije, sanje, samote, strahove, navdušenja nesebično delil s sodelavci in sopotniki in bi tudi v mariborski Drami odprl sezono 2016/17 s predstavo Immaculata ter se vrnil tja, kjer se je začelo. Vendar se je njegova življenjska pot aprila 2016 nesrečno zaključila.  Predstava po romanu Colma Tóibína je izoblikovana v štirinajst miselnih pokrajin Marijine poti, v oltar ljubezni, izgube, samote, iskanja smisla v ranah, ki jih ne more nič zaceliti. Immaculata (Brezmadežna) je ženska, zlorabljena v podobo, dogmo, instrument vere. Je pričevanje ženske, izbrisane iz zgodovine in potvorjene v podobo, da bi služila vzpostavitvi oblastne religije, ki je prav tako potvorila izvorni nauk Kristusa v sredstvo za tiranizacijo množic. Nataša Matjašec Rošker za najboljšo igralko na Festivalu Mittelfest, Čedad, Italija, 2021 Nakup vstopnic --> TUKAJ

Nekatere analize opozarjajo, da Learova norost, kot jo je vzpostavil Shakespeare, ni samo sprožilec dramskega dogajanja, temveč tudi ogledalo zgodovinskega trenutka, v katerem se je znašla takratna družba. Današnje branje Kralja Leara znova izrisuje sodobno družbeno realnost, spet na robu velikih političnih sprememb in delitev. Ostareli kralj Lear se, potem ko spodi najmlajšo hčer Cordelio, odloči razdeliti kraljestvo med hčeri Goneril in Regan. Načrtuje, da bo živel nekaj časa pri eni, nekaj časa pri drugi, onidve, že utrujeni in razdraženi od njegove starosti in vzkipljivosti, pa mu postavljata ultimate, s katerimi mu odvzemata veljavo in moč. Kralj Lear je drama o nasilju, radikalna analiza družbenih in medčloveških odnosov, ki nastanejo v vakuumu tranzicije moči. To je Gramscijev čas pošasti, ko stari svet še ni umrl, novi pa se trudi, da bi se vzpostavil. Svet, v katerem stari bogovi nočejo oditi mirno in po lastni volji, temveč rajši sejejo norost in kaos. NAKUP VSTOPNIC

Zahvaljujemo se Marku Turku in Boštjanu Videmšku. Nagrada občinstva na festivalu Fast Forward (2025)Izhodišče projekta je fotografija objetega mrtvega para na mostu Vrbanja. Muslimanka Admira Ismić in pravoslavec Boško Brkić sta leta 1993 poskušala zbežati iz obleganega Sarajeva, vendar ju je malo pred mejo ustrelil ostrostrelec. Dva Američana, fotograf Mark H. Milstein in novinar Kurt Schork, sta par poimenovala Sarajevska Romeo in Julija in iz tragične smrti dveh mladih ljudi ustvarila senzacionalistično zgodbo, iz njunih trupel pa podobo ljubezni, ki jo je pokosila vojna. V fotografiji se tako skriva cel kup vprašanj brez odgovorov, vprašanj o tem, kako se javnost odziva na tovrstne podobe in ali so nekatere zgodbe, nekatera življenja pomembnejša od drugih. Onkraj konkretnega posnetka se odpira širša problematika vojne fotografije: njenega namena, cilja, etičnosti, učinkovitosti, zmožnosti šokiranja. Ko je tako razpeta med poveličevanje vojnega nasilja in opozarjanje na vojne grozote, je v podobnem položaju kot predstava – govori o tem, česar ni mogoče ubesediti. Nakup vstopnic