Razstave

Odprtje gostujoče občasne razstave Pomurskega muzeja Murska Sobota v Kinu Partizan. Razstava skozi predmete iz muzejskih zbirk, osebne predmete in zgodbe posameznikov pripoveduje o veselju in odstira naš čustven odnos do snovnega sveta. Razstava je prejemnica Valvasorjevega nageljna leta 2025. Povezava do originalnega članka

Vabimo vas na odprtje že tradicionalne razstave fotografskega društva TOTIFOTO. Razstavljajo Mojca Cvirn, Kristian Čorba, Breda Jurečko, Iztok Kobal, Andrej Kresnik, Ivo Rode, Viljem Šetar, Maja Šivec, Teodor Veingerl in Aleš Žiberna. Razstava bo na ogled do 12. januarja 2026. Veseli bomo vašega obiska!

Razstava nekdanjih kuhinjskih pripomočkovV kuhinji našega otroštva so kraljevali Iskra, Gorenje in Rade Končar. Star pisker, v katerem sta se kuhala Divka in Proja za k večerji. In prvi rostfraj lonci - Bratstvo, Ohrid. Babica je prinesla s seboj tanke pecljate kozarce za vino, v katere natočiš komaj deci, mama je že zbirala rogaški kristal. ... Read more

Razstava Globina polja predstavlja fotografski projekt graškega umetnika Christopha Grilla, ki se po skoraj 20 letih vrača v Maribor. Skozi podobe pokrajin raziskuje sledi ideologij, nasilnih posegov ter vztrajnost življenja. Z razstavo Globina polja se po skoraj dvajsetih letih v Mariboru ponovno predstavlja graški fotograf Christoph Grill. Razstava zaznamuje nadaljevanje sodelovanja z Galerijo Photon (Ljubljana/Maribor) in umetniške izmenjave z bližnjim Gradcem. Razstava Globina polja predstavlja fotografski projekt graškega umetnika Christopha Grilla, ki se po skoraj dvajsetih letih ponovno predstavlja v Mariboru. Razstava je nastala v sodelovanju z Galerijo Photon (Ljubljana/Maribor) in nadaljuje dolgoletno umetniško izmenjavo med Mariborom in Gradcem. Grillovo delo izhaja iz raziskovalnih potovanj in menjav lokacij, pri čemer avtor brez vnaprej določenih smernic beleži najdene podobe sveta kot neskončnega projekta. V ospredju so pokrajine, zaznamovane s sledmi političnih ideologij, nasilnih posegov ter vidne in nevidne kontaminacije, v katerih kljub vsemu vztraja življenje. Pojem »globine polja« se nanaša tako na fotografski izraz kot na večplastnost pomenov, ki jih razkrivajo obsežne pokrajine kot prostori brutalnosti, ranljivosti in trdoživosti. Christoph Grill vse od leta 1996 redno potuje po nekdanjih socialističnih državah vzhodne in jugovzhodne Evrope ter republikah nekdanje Sovjetske zveze. V svojem umetniškem delu se osredotoča na raziskovanje teh regij, pri čemer dokumentira preobrazbe in posledice političnih sprememb. Med letoma 1999 in 2010 je obiskal vseh 15 nekdanjih sovjetskih republik, njegov cilj je bil dokumentirati post-sovjetsko obdobje in posledične preobrazbe v teh deželah. Pri raziskovanju perifernih regij prej omenjenih držav, je iskal prizore, ki odražajo preteklo veličino in zapuščene sanje nedavne zgodovine. Fotografije prikazujejo zaprte tovarne, opuščene vojaške komplekse in pozabljene spomenike, pogosto brez prisotnosti ljudi, kar poudarja občutek osamljenosti in zapuščenosti. Kljub temu Grill ne zapade v stereotipe o sovjetski strogosti; namesto tega v svojih delih razkriva človeško odpornost in prilagodljivost. Kot rezultat tega večletnega projekta je umetnik ustvaril fotografsko knjigo Short Stalks at Distant Shores, ki je leta 2012 izšla pri založbi Hatje Cantz in vsebuje 106 fotografij, ki ponujajo neolepšan pogled na vsakdanje življenje v teh regijah. »Globinska ostrina« je tehnični izraz, ki prikliče tako »globino« slike kot številne plasti pokrajin, ki so prevladujoč motiv fotografskega dela Christopha Grilla. Za ta projekt je značilno njegovo raziskovanje »bujne praznine« in pogled v globino – prostrane pokrajine, kot utelešenje surovosti, ranljivosti in vztrajnosti življenja. Kot fotograf in arheozoolog Christoph Grill raziskuje globlje plasti pokrajin – analizira, kako se sledovi preteklosti vpisujejo in prekrivajo. Vse je upodobljeno v pokrajinah; tu so zajeta vsa eksistencialna, družbenopolitična in ekološka vprašanja, marsikaj pa ostane stoletja ohranjeno kot usedlina. Christoph Grill goji odprtost popotnika; za vsemi njegovimi podobami se skrivajo osebne zgodbe in srečanja, pogosto pa se pusti presenetiti nad tem, kar najde, brez posebnih usmeritev. Njegove fotografije ne usmerjajo pogleda; so bolj vizualni delčki, ujeti v trenutku njihove kompozicijske zgoščenosti, fascinantnega in vabljivega odkrivanja, kot trenutka, ki pripoveduje večjo zgodbo, saj vsebuje neizrekljiv presežek smisla. Po eni strani je Grillovo fotografsko delo konceptualno raziskovanje tega, kar se že predstavlja kot podoba – in je vzeto takšno, kot je, da se lahko pretvarja, da je nekaj drugega. Po drugi strani pa Christoph Grill predstavlja »moteče pokrajine« na enak način, kot je avtorica Esther Kinsky koncept, ki izhaja iz biologije, razširila na poetično raziskovanje interakcije med človekom in naravo (v svojem eseju »Disturbances« Kinsky raziskuje človeške in naravne vplive na naše okolje, ki povzročajo temeljne spremembe). Grill najde podobe, ki zajemajo ogromne motnje političnih ideologij in kapitalističnega ekstraktivizma. Vendar to, kar pritegne Christopha Grilla in kar izražajo njegove podobe, ni distopično, temveč nekakšna notranja svetloba, ki izžareva spoštovanje do človeškega, tudi v najtežjih okoliščinah. — Astrid Kury, Akademie Graz Christoph Grill (r. 1965) je študiral biologijo / zoologijo na Univerzi na Dunaju, kjer se je osredotočil na arheozoologijo – področje, ki preučuje ostanke živali v arheološkem kontekstu. Danes živi in dela kot fotograf in arheozoolog v Gradcu. Njegove samostojne razstave vključujejo Depth of Field (2025) v Galeriji Photon v Ljubljani in na Akademiji v Gradcu; Eine Ahnung von Wildnis / A Notion of the Wild (2023) v off_gallery v Gradcu; ter Cuts, Breaks, Fringe Zones (2022) v umetniških ateljejih Art Cube v Jeruzalemu. Sodeloval je na številnih skupinskih razstavah v Avstriji, Franciji, na Češkem, v Ukrajini, Italiji in Rusiji. Njegove fotografije so del pomembnih javnih zbirk v Avstriji in Franciji.

Ob zaključku njene razstave Jutri, ki nikoli ne pride v Likovnem razstavišču Univerzitetne knjižnice Maribor. Vabimo vas na pogovor z Glazerjevo nagrajenko akademsko slikarko Anko Krašna, ki bo v Univerzitetni knjižnici Maribor ob zaključku njene razstave Jutri, ki nikoli ne pride. S slikarko se bo pogovarjala kustosinja razstave Marjeta Ciglenečki. Dogodek soorganizira Center za zaslužne ... Read more

Iz domoznanske zbirke Primoža Premzla in zbirk Univerzitetne knjižnice Maribor Ob slovenskem kulturnem prazniku Univerzitetna knjižnica Maribor in Umetniški kabinet Primož Premzl razstavljata unikate iz svojih domoznanskih zbirk. Za glasbeni dodatek bosta poskrbela Liza Novak (vokal) in Andrej Karo (klavir). Veseli bomo vašega obiska!

Razstava Razstava Branka Lipnika Na postaji odpira prostor tihih, spregledanih trenutkov sodobnega vsakdana, ujetih v žanrskih motivih železniških postaj in poti. Avtor v svojih slikah s postaj in potnikov, kot pravi sam, poskuša ujeti trenutek, ko je »potnik« v nenehnem vrvežu v pogovoru sam s seboj, pri čemer se iz intimnega doživetja rojevajo prizori z izrazito simboliko, od osamljenih figur do slutnje odhodov in prihodov. Branko Lipnik se je rodil leta 1945 v Mariboru. Po srednji šoli se nimogel takoj odločiti za poklic, potoval je po svetu, delal v tekstilnih tovarnah, na avstrijskih avtocestah … To so bila hipijevska šestdeseta leta. Nato se je vpisal na Pedagoško akademijo v Mariboru, kjer je doštudiral likovno vzgojo. Leto in pol se je poskušal tudi na študiju arhitekture v Ljubljani. V Mariboru sta nanj najbolj vplivala profesorja Maks Kavčič in Lajči Pandur. Po uspešnem šolanju ga je pot zanesla v Horjul. Takrat je bila tam šola še celodnevna. Poleg likovnega pouka je vodil še različne krožke. Z učenci je postavljal razstave njihovih izdelkov, igrali so v lutkovnih ali gledaliških predstavah in sodelovali pri različnih projektih: turističnih zloženkah, knjižicah, koledarjih, razstavah ob pomembnih obletnicah … V Ljubljani je prišel v družbo slikarjev, z njimi odhajal na likovne kolonije in začel razstavljati. Vendar je raje iskal svoje slikarske poti. V Horjulski dolini je prišel v bolj tesen stik z naravo, a mariborskega mestnega utripa ni pozabil. Tako so motivi na njegovih slikah vzačetku mestne ulice, pogosto z osamljeno figuro ali dvema, stara hišna vrata, kasneje ribiške mreže in tihožitja, ciklus mostov in vedno bolj pokrajinske vedute brez arhitekture. Tu in tam se je spoprijel tudi s portretom, v zadnjem času pa išče svoj izraz v stiliziranem upodabljanju literarnih in drugih likov.