Razstave

Maja Šivec je k razstavi povabila nekaj fotografov, ki jih je spoznala na svoji 25 letni poti raziskovanja akt fotografije. Fotografinja Maja Šivec vselej odkriva nove fotografske načine pripovedi, izbrane motivike se loteva načrtovano in raziskovalno. Vse od prvih serij fotografij golih nosečnic jo zanima nenavadnost motiva. Golo telo, telo žensko in moško, prikazuje zelo neposredno, brez nepotrebnega zakrivanja, brez sramu. Telo je zanjo vselej zanimiv objekt, večinoma z direktno ali asociirano erotično konotacijo. Kot avtorica, ki s svojimi umetniškimi fotografijami vselej preseneča. Tokrat je k razstavi z naslovom Fotografija nas povezuje povabila le nekaj fotografov, ki jih je spoznala na svoji 25 letni poti raziskovanja akt fotografije. Na razstavi razstavljajo fotografi iz Slovenije, držav bivše Jugoslavije, Koreje in Japonske. Razstavljajo: Alan Kosmač, Alenka Mužar, Aleš Žiberna, Anita Kirbiš, Barbara Gregurič Silič, Boris Božić, Branko Benčin, Branko Teršek, Dejan Kalezić, Dejan Sklopić, Drago Metljak, Dušan Živkić, Faruk Ibrahimović, Georg Supanz, Geza Lennert, Hanmo Yang, Hedvika Gumilar, Herman Čater, Igor Debevec, Imre Szabo, Ivo Borko, Jana Ajlec, Janja Cizelj, Janez Kukec, Jani Novak, Jure Kravanja, Karolina Vugrinec, Leon Canzutti, Ljubo Cenčič, Maja Šivec, Maja Špendal, Matej Krašovic, Matjaž Martinčič, Mojca Cvirn, Nataša Segulin, Nino Peček, Primož Trček, Relja Eraković, Robert Tominc, Sakuma Yasuo, Silvo Zalar, Simon Petrovič, Stanko Abadžić, Stojan Kerbler, Štefi P. Borko, Tatjana Pregl Kobe, Teodor Venigerl, Tibor Avra, Tomo Jeseničnik, Uroš Zavodnik, Urška Gradišnik in Yoko Arachi.

Otvoritev razstave “BREZČASJE”, kjer Mojca Bedjanič, ki ustvarja pod blagovno znamko MICA studio, prvič na ogled postavlja ročno oblikovane lončene sklede in vaze. Čas. Vedno ga primanjkuje. Vedno ga lovimo. A v ustvarjanju se včasih zgodi nekaj posebnega – čas izgubi svojo oblast nad trenutkom. Ustavi se. Postane brezčasen. Vabljeni na otvoritev razstave “BREZČASJE”, razstave ročno oblikovanih lončenih izdelkov, kjer Mojca Bedjanič, ki ustvarja pod blagovno znamko MICA studio, prvič na ogled postavlja sklede in vaze. Preproste, a hkrati unikatne kose, ki nosijo sledi rok, potrpežljivosti in neštetih novih začetkov. Razstava ni le zbirka izdelkov, ampak zgodba o tem, kako glina dovoli napake, dopušča popravke in uči, da se včasih najboljše stvari zgodijo, ko si vzamemo čas – ali nanj preprosto pozabimo. Pridružite se nam na odprtju razstave in bodite del trenutka brezčasnosti.

Yana Naidenko je grafična oblikovalka in slikarka, ki se bo v UGM Šopu predstavila s serijo del na papirju. Umetnica v skicirki beleži prizore iz vsakdanjega življenja. Prizore z ulice, železniške postaje, portrete družinskih članov in prijateljev pogosto najprej fotografira, šele nato jih s pomočjo kemičnih svinčnikov, flomastrov, akvarelov, temper in pastelov prenese na papir. Tak način ustvarjanja ji nudi, da z minimalnimi sredstvi ujame hipnost trenutka, čustev in razpoloženja. Yana Naidenko je ukrajinska umetnica, ki živi v Mariboru. Diplomirala je na Narodni akademiji za urbano ekonomijo v Khrakivu, kjer je kasneje delala kot grafična oblikovalka in se še dodatno izobraževala na področju slikarstva in risbe. Zanima jo umetnost kot nosilka identitete ter kako lahko umetnost postane način spopadanja z izkušnjo razseljenosti. V Ukrajini je razstavljala v okviru skupinskih razstav ter se udeleževala umetniških rezidenc.

Skupinska razstava oziroma predstavitev rezultatov umetniških rezidenc v sklopu programa OPE.N, ki so potekale med marcem in aprilom v Kranju in Mariboru. Primarni cilj rezidenc je bil vpogled gostojočih delavk_cev v kulturi v lokalno infrastrukturo in produkcijske kapacitete lokalne, neodvisne, kulturniške scene. To je bilo izhodišče za avtorska dela, ki so nastala tekom rezidenc. Potek rezidenc ni bil izključno produkcijsko naravnan, temveč izkušenjsko, s poudarkom na integraciji rezidentov v lokalno sceno in z namenom spoznavanja posameznic_kov kot njenih nosilcev, razumevanju mehanizmov njenega delovanja ter vpogleda v fizične prostore, namenjene neodvisni kulturi. Tekom meseca marca sta v Layerjevi hiši v Kranju bivala rezidenta s Kosova, interdisciplinarna umetnica Diona Kusari in glasbeni raziskovalec Ismail Myrseli, ki sta spoznavala kulturno krajino Kranja in Ljubljane. Aprila pa smo v ateljejih Vetrinjskega dvora v Mariboru gostili rezidenta s Hrvaške, fotografinjo Sanjo Merćep in novinarja Mateja Ivušića. Sanja in Matej sta med rezidenco primarno spoznavala neodvisno kulturo, ki se producira in dogaja v Mariboru.

Otvoritev razstave Preslišani bo 6. maja ob 18.00 v Vodnem stolpu.  Viktorija Potočnik in Brane Širca sta ustvarjalna dvojica, ki ju je naključno povezala njuna likovna pripoved, stkana v polju eksistencialno obarvane figuralike. Njune podobe opozarjajo na vse tiste, na katere smo kot družba pozabili, jih spregledali ali preslišali. Oba ustvarjalca povezuje globoka empatija, ki se zrcali v želji, da bi prav vsak posameznik imel možnost osmislitve, saj bomo le na ta način lahko kot družba zaživeli v sožitju. Gledalca, ki se znajde sredi prostorske razstavne postavitve, se predstavljena tematika zlahka dotakne, saj se zdi, da tudi s svojo fizično umeščenostjo postaja eden izmed upodobljencev, kar predstavlja učinkovito vstopno točko identifikacije. Množica nemih figur Viktorije Potočnik in Braneta Širce namreč potrpežljivo čaka, da se v nas sproži val sočutja in predrami glas nevidnih, preslišanih in pozabljenih. Kustodinja Irma Brodnjak Firbas Viktorijo Potočnik, nekdanjo poslanka ter županja, pedagoginja in humanitarka je v zadnjih letih svoj angažiran glas prelila v likovno govorico. Sprva se je izražala v risbi in grafiki, nato pa intenzivneje v kiparskem mediju. Pri slednjem je izbrala glino, material, domač tudi njeni rojstni Prlekiji. V elegantne, manieristično razpotegnjene ženske figure je vnesla širok spekter čustev – v njihovi zamaknjenosti in ranljivosti zaslutimo osamljenost, otožnost, obup, pa tudi upor, vztrajnost, pogum in upanje. Njene ženske figure nastajajo posamično ali v paru, v razstavnih postavitvah pa se zdi, da strnjene v množico nastopajo kot branilke človeškega dostojanstva. Med številnimi skulpturami, ki jih je Potočnikova doslej ustvarila, najdemo tudi torze, konstitutiven in zelo pomenljiv del njenih najnovejših stvaritev pa so rupture, ki jih asociativno doživljamo kot rane, metaforično pa nakazujejo na izgorelost ter duhovno izpraznjenost. V prispodobi pa ravno ta izvotljenost človeške figure daje možnost za nove vsebine in drugačne pristope, zlasti v smislu odmika od banalnosti in površnosti. Brane Širca velja za izrazito angažiranega likovnega umetnika, katerega slikarski, grafični in kiparski cikli izkazujejo izjemno senzibilnost do družbenih neravnovesij. Navdih za slikarsko serijo Pariške silhuete (2017) je umetnik dobil v času bivanja v pariškem ateljeju Zveze društev slovenskih likovnih umetnikov. Slikarski objekti so nastajali na osnovi fotografskega beleženja uličnega vrveža anonimne množice ljudi, ki preplavlja ulice, bulvarje in trge francoske prestolnice. Utrip, ki ga je Širca iskal skozi objektiv, pa poleg živahne dinamike urbanega vsakdanjika razkriva tudi manj prijetne plati sodobnega, s potrošniško logiko prežetega življenja. In ravno tovrstno bivanjsko plastenje predstavlja jedro njegovega likovnega raziskovanja. Podobe ljudi je avtor s poudarjeno konturo prenesel na večjo papirnato podlago, za likovne nosilce je uporabil napihljive papirnate vreče, namenjene zaščiti blaga med transportom. Pred nami se torej izrisujejo anonimne figure, zamrznjene v času in prostoru. Figure Širca zgovorno prikaže v belih (duhovno razvrednotenje) ali črnih silhuetah (eksistencialna teža), z močnimi plakatnimi odtenki barvnih prog pa v dela vnaša potrošniško estetiko. Gledalca, ki se znajde sredi prostorske razstavne postavitve, se predstavljena tematika zlahka dotakne, saj se zdi, da tudi s svojo fizično umeščenostjo postaja eden izmed upodobljencev, kar predstavlja učinkovito vstopno točko identifikacije. Množica nemih figur Viktorije Potočnik in Braneta Širce namreč potrpežljivo čaka, da se v nas sproži val sočutja in predrami glas nevidnih, preslišanih in pozabljenih.  

Razstava študentov Akademije za likovno umetnost in oblikovanje UL V sredo, 7. maja 2025, bo v Galeriji Media Nox odprtje razstave študentov Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani, ki so jo avtorji naslovili TBD. Razstava bo na ogled do 5. junija 2025. Razstava, na kateri se predstavljajo umetniki Žiga Kelenc, Ajda Podgorelec, Janez Škrlec in Neža Urbiha, je naslovljena TBD. V angleškem jeziku se TBD največkrat uporablja kot okrajšava za besedno zvezo »to be determined« (»se še določi«). V vsakdanji rabi ima kratica precej več pomenov, vse pa druži namigovanje na nekaj, kar še ni povsem dorečeno, določeno ali razjasnjeno. Tudi umetniške poti mladih umetnikov, ki počasi končujejo študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, so še dokaj nedoločene, hkrati pa se že začenjajo oblikovati prav z medijem razstav. Kuratorka razstave je Naja Mlinar.