Gledališče

Drama. Scener ur ett äktenskap Vrtiljak približevanj in razhajanj, ki ga poganjajo ljubezen, poželenje, sovraštvo in zakonske dolžnosti Ingmar Bergman (1918–2007) ni bil samo eden najprepoznavnejših svetovnih filmskih scenaristov in režiserjev 20. stoletja, pač pa tudi eden najbolj eminentnih švedskih gledaliških režiserjev. Kot je sam rekel, je poročen z gledališčem, film pa je njegova ljubica. S svojo prepoznavno introspekcijsko avtorsko poetiko –  iz katere je zrasel pojem »bergmanovski« – je podpisal več kot petdeset filmov in več kot sto gledaliških uprizoritev. Bil je neprekosljivi mojster psihološke drame, o katerem je Krzystof Kieślowsky rekel, da je verjetno edini filmski režiser, ki je o človeški duši povedal toliko kot Dostojevski ali Camus. Bergman, ki je zrasel v okolju meščanskega in verskega determinizma, se niti za trenutek ni enačil s temi kategorijami, saj je do njih že v zgodnjem otroštvu, kot beremo v avtobiografiji Laterna magica, vzpostavljal kritično distanco, dvom in upor. Kar pa seveda ne pomeni, da ga fanatična verska vzgoja očeta pastorja, ki je vsak greh strogo in neusmiljeno kaznoval, ni zaznamovala. Kot je oče neusmiljeno vihtel palico, je sam, prav tako brez milosti, vrtal v globino temačnih hodnikov človeške duše, mukotrpno iskal »absolutne resnice«, a prav tako kot njegov oče ali očetov Bog svojim likom nikakor ni mogel zagotoviti sreče, miru in pomirljive celovitosti človeškega duha. Bergmanov opus je skoraj neločljivo povezan z njegovim življenjem, spomini na otroštvo in mladost, travmami, intimnimi frustracijami, trpljenjem, slabo vestjo in ostrim kritiziranjem sebe in drugih.