Pas Moi je novo uprizorjeno performativno predavanje Diane Anselmo, ki predstavlja zadnje poglavje njenega dokumentarnega in izkustvenega raziskovanja. Predstava razpleta mrežo moči in dominacije, vtkano v prevladujoče zgodovinske narative, ter nadaljuje pot, ki jo je Anselmo začela s performansom Je Vous Aime. Medtem ko je prejšnji performans raziskoval zgodovinske gibe in njihove vplive na učenje in vzgojo, Pas Moi poglobi tematiko gluhih in znakovnega jezika, pri čemer preučuje genezo prvih instrumentov za snemanje, prenos in reprodukcijo zvoka. Performans razkriva, da so slavne naprave, ki so zaznamovale filmsko in glasbeno industrijo, pogosto zasnovane z avdiocentričnim in fonocentričnim namenom – kot orodja za “pozdravitev” gluhote. Gluhota se v tem kontekstu pogosto obravnava kot bolezen, ki jo je treba izkoreniniti, namesto da bi jo prepoznali kot identiteto in kulturo s svojim jezikom in skupnostjo. Pas Moi raziskuje, kako lahko drugačen pristop, ki presega pomanjkljivosti sluha, odpira nova obzorja in možnosti. Performans je na programu v okviru konference Cripping Performance, v sodelovanju z Maska Ljubljana in Platformo sodobnega plesa, Zavod MOJA KREACIJA, Maribor.

Gledališka predstava Max, Mischa in Tetovska ofenziva je predstava o odraščanju, družini, migracijah, gibanju – in predvsem o času. Čas po eni strani počne to, kar zna najbolje: neprestano teče naprej. Po drugi strani pa se občasno zgosti v nevihto. Včasih ta nevihta doseže apokaliptične razsežnosti – ne le meteorološke, temveč tudi intimne in politične. Selitve, vojne, odkritja naftnih ploščadi, razpadi prijateljstev, gospodarske krize in ljubezenski brodolomi se v vrtincu Maxovih spominov prepletejo v zgodbo o nenehni človeški potrebi po prilagajanju in vztrajanju na poti naprej. Predstava, nastala po romanu Johana Harstada, se osredotoča na gledališkega režiserja Maxa Hansena – nekoč Norvežana, danes brez doma, razpetega med ameriške avtoceste, gledališke turneje, lastne spomine in negotovo prihodnost. Iz te razpoke v času in prostoru Max pred nami skoraj proustovsko razgrinja svoje življenje v vse smeri, v upanju, da bo nekoč dosegel dom – kjerkoli in kadarkoli že to bo.