Zbirka fotografskega eseja Branka Konička nas popelje v čas in prostore, kjer ni ljudi. Vljudno vabljeni na otvoritev fotografske razstave Branka Konička “ZAPUŠČINE”, ki poteka v okviru Festivala fotografije Maribor. Na tej razstavi avtor raziskuje odnos naše družbe do kulturne dediščine – ali jo negujemo ali pa pustimo, da propada. Skozi infrardeči pogled nam ponuja razmislek o tem, kako ravnamo z zapuščino, ki so nam jo zaupali naši predniki in tisto, ki jo puščamo za seboj mi. Zbirka fotografskega eseja Branka Konička nas popelje v čas in prostore, kjer ni ljudi. Zgradili smo poti, da nas pripeljejo nazaj, a to, da bi lahko izvedeli, zakaj so se poti sploh naredile, so misteriozna uganka popotovanja. Redkokdaj vidimo iz druge perspektive, še posebej, ko hodimo mimo z drugim namenom. Branko Koniček je s fotografskim esejem predstavil ganljiv in misel spodbujajoč afekt nostalgije in zapuščine. Z zbirko nas opozarja in do neke mere tudi graja, naj bomo pozorni na preteklost. S svojimi fotografijami zares ujame čudovit čas, ostane v zunanjosti zgradb, počasti dušo arhitekture in naravne elemente uporablja za edinstveno ohranjanje omenjenega afekta. Izpostavlja slike brez ljudi, saj je dovolj že, da objasni, kaj smo ustvarili in kaj od tega ostaja. Sporoča nam, da se staramo in da starost predstavlja živeto življenje in ohranjanje. Narava je toplina in v objektivu zajeti fantazijski štirje letni časi v intervalnem razmerju, pogojeni v pomladni razcvetelosti, v neomajni minljivosti in časovnem relativizmu, so neizpodbiten zakon Matere narave. Gledalec in fotograf sta bralec in pripovedovalec v tukaj in sedaj z učiteljico preteklosti in zgodovine. Če vidimo sliko, kaj je prvinska, očitna stvar, ki jo bomo videli?Sporočilo dediščine, sled preteklosti, ki sedaj pravi: »Narava mi dovoli, da sem star, zato sem še tukaj.«Tinkara Roza Kosimag. zakonskih in družinskih študijev   Branko Koniček, AFIAPFotoklub MariborBranko Koniček se je rodil leta 1957 in je član Fotokluba Maribor od leta 1981.S svojo fotografsko ustvarjalnostjo je sodeloval na več kot 200 razstavah po vsem svetu, kjer je bilo sprejetih več kot 500 njegovih fotografij. Prejel je 28 nagrad in pohval, večkrat se je predstavil tudi na samostojnih razstavah doma in v tujini.V Fotoklubu Maribor je aktivno deloval na številnih področjih. Z veliko predanostjo se je zavzemal za razvoj in ugled kluba, umetniškega ateljeja ter Fotogalerije Stolp. Za svoje delo je prejel naziv zaslužnega člana. Leta 2006 mu je Zveza kulturnih društev Maribor podelila priznanje z plaketo za izjemen prispevek k dosežkom mariborskega fotografskega kroga. Branko Koniček ustvarja izključno v tehniki digitalne infrardeče črno-bele fotografije, kjer dosega izjemne uspehe in prepoznavnost.

Ivan Vurnik je bil eden izmed osrednjih arhitektov slovenskega modernizma, ustanovni profesor ljubljanske arhitekturne šole, inovator in umetnik. Razstavo Arhitekt Ivan Vurnik: nekoč in danes, 1884–2024 odpiramo na promenadi Mestnega parka v soboto, 4. oktobra 2025, ob 11.00. Na promenadi Mestnega parka predstavljamo razstavo o delu Ivana Vurnika, enega izmed osrednjih arhitektov slovenskega modernizma, ustanovnega profesorja ljubljanske arhitekturne šole, inovatorja in umetnika. Razstava želi opozoriti na arhitektova vodilna in nekatera manj znana dela, kot so nadškofijska kapela v Trstu, sanatorij na Golniku, Sokolski dom na Taboru v Ljubljani, Aljaževa kapela v Vratih, delavsko naselje v Mariboru, kopališče Obla Gorica v Radovljici, spomenik skladatelju Juriju Fleišmanu v Beričevem pri Ljubljani in urbanistična ureditev Bleda. S t.i. »delavsko kolonijo« iz 1920-ih let na Taboru – danes poznano kot Vurnikova kolonija – se je Vurnik vpisal v arhitekturno zgodovino Maribora. Stanovanjska kolonija, ki se razprostira na 50.000 m² ter združuje 211 vrstnih hiš ter jo je Vurnik zasnoval za uslužbence mestnega urada za zavarovanje delavcev, je arhitektov edini izveden urbanistični projekt, prvi primer »vrtnega mesta« in prvi primer reševanja stanovanjskega vprašanja pri nas. Ivan Vurnik pripada prvi generaciji visokošolsko izobraženih slovenskih arhitektov, ki so se šolali na Dunaju, in so vsestransko zaznamovali slovensko arhitekturno dogajanje. Vurnik je bil med četverico, kamor sodijo še starejši Maks Fabiani (1865–1962), Ivan Jager (1871–1959) in Jože Plečnik (1872–1957), najmlajši, a ga je doletela zahtevna naloga, leta 1919 postaviti na noge na novi Univerzi v Ljubljani ustanovljen Oddelek za arhitekturo Tehniške fakultete. Bil je človek raznolikih sposobnosti in vsestranski tako kot arhitekt, urbanist, oblikovalec, pedagog in raziskovalec. V svojem profesionalnem delu je izhajal iz družinske podobarske tradicije in se skladno s časovnimi premenami navduševal nad raznovrstnimi tokovi, vse od secesijskih vzorov, ekspresionističnih prvin, romantičnega iskanja narodnega sloga in dekorativnih pobud pa vse do funkcionalizma, kar je bilo vedno osnovano na trdnem znanju. Zaradi strokovnih nesoglasij sta leta 1925 s Plečnikom organizirala študijski pouk ljubljanske šole v dveh ločenih seminarjih, kjer je Vurnikova šola, kot alternativa Plečnikovi, predstavljala bolj sodoben arhitekturni svet. Vurnik je sledil tehničnemu napredku in novodobnim trendom razvoja arhitekturne stroke v svetu ter je s svojim projektantskim in pedagoškim delom bil pionir uvajanja sodobnih arhitekturnih rešitev.  Razstavo sta ob 140. obletnici rojstva Ivana Vurnika pripravila Center arhitekture Slovenije in Muzej za arhitekturo in oblikovanje ter na novo osvetlila arhitektov opus in predstavila njegov vpliv na razvoj slovenske arhitekture. Arhitektova osrednja dela so predstavljena z reprodukcijami originalnih načrtov, ohranjenih fotografij ter s sodobnimi fotografijami arhitekturnega fotografa Mirana Kambiča. Fotografije današnjega stanja izražajo odnos uporabnikov do arhitekture, ohranjanja le-te, skrb zanjo in hkrati njeno preoblikovanje skozi prostor časa.  Razstava in program sta nastala v okviru Vurnikovih dni 2025 v produkciji in v sodelovanju s Centrom arhitekture Slovenije, ob podpori Mestne občine Maribor in Krajevne skupnosti Radovljica.  Generalni pokrovitelj projekta v Mariboru je Energija Plus.

Zadnji pivovar v Tcheligijevi pivovarni je bil Ivan Jezernik, iz Luč ob Savinji. Nadvse zanimiva življenjska zgodba, ne zgolj njega, ampak cele družine, ki v Lučah še danes vodi znano gostišče Raduha.Sicer bolj kot s pivom povezujemo Maribor z vinogradništvom in vinom a v preteklosti je bila v Mariboru močno razvita tudi pivovarniška dejavnost. V ... Read more

Razstava Arhitektura spomina zajema 20 let umetniškega ustvarjanja Emira Osmića in združuje cikle  Vojna in umetnost, Vojak, Portret, Stare igrače in Ulica. Arhitektura in spomin sta povezana na številne načine. Narativno vrednost arhitekturnih elementov lahko spremljamo od zgodnjih civilizacij dalje. Vile v Pompejih so ohranile prikaze ritualov in mitoloških zgodb,  Partenon pripoveduje o grški religiji, Romanske cerkve so v svojo arhitekturo vključevale podobe, ki so tudi nepismenim pripovedovale biblijske zgodbe, neoklasicizem je produciral ogromno število arhitekturnega kiparskega okrasja alegorij zgodovine, Brâncuşijev komemorativni park v Târgu Jiu omogoča, da se skozi spomine sprehodimo, z njimi vzpostavimo fizični stik. Vse to so znana zgodovinska dejstva, a manjkrat se vprašamo o osebni arhitekturi, ki nosi naše spomine, kako jih oblikuje in kako je zgrajen spomin sam? Razstava Arhitektura spomina zajema 20 let umetniškega ustvarjanja Emira Osmića in združuje cikle  Vojna in umetnost, Vojak, Portret, Stare igrače in Ulica. Lahko jo razumemo kot retrospektivno razstavo, a vendarle bi bila to poenostavitev, saj umetnik k svojim delom pristopa kot k živečim bitjem, ki se mestoma spreminjajo, skozi leta pridobivajo nove detajle in se kot kolaži plastijo z inserti del iz druge dobe. Temu primerno je tudi tehnika del kombinirana, a vedno, tudi v primeru digitalnih del, temeljena na liniji, risbi, ki se razveja v končno podobo. Gre za vpogled v enotnost umetnikovega intimnega doživljanja, ki funkcionira kot dnevnik ali daljši roman. Prek poglabljanja v kontinuiteto sloga in spremembe, ki vznikajo v njem med obdobji, se pred nami izriše umetnikova percepcija lastnih spominov in doživljanj, ki nastajajo v kombinaciji sloga nadrealistične težnje k podzavestnim vzgibom in ekspresionistične želje po neposredni umetniški akciji. V osredju je vizualizacija spomina, ki se skozi umetnost Emirja Osmića izraža predvsem prek motrenja človeka v čustveno razgaljeni obliki ter predmetov, ki človeka obkrožajo med ključnimi impresijami. Na kakšen način se odtisnemo na objekte in prostore kot so dedkova vrata, domače ulice, stare igrače, stavbe, kjer smo preživljali čas in kako se vzpostavi recipročnost tega odtisa? V delih je prisoten odmev vojne, ki je zaznamovala življenje umetnika. Obrazi, ki se pojavljajo med abstrakcijo so oropani človeške pojavnosti, surovo izpostavljeni v obliki, ki ji je nemogoče določiti spol, starost, izvor. Zaradi njihove oblikovne rudimentarnosti predstavljajo esenco običajnega človeka, ki ga definira doživljanje in izraz čustev ob soočenju s katastrofo, pretresom in načini za preživetje. Na delih so bitja bivajoča v nedoločljivih prostorih, kjer se elementi medsebojno spajajo in plastijo, variirajo med jasno določenimi prostori in razpršenimi oblikami, ki pojavno imitirajo naše načine spominjanja, kjer se prej nepovezane dobe, prostori, ljudje in objekti lahko prepletejo v novo celoto, ki gradi naše pojmovanje obstoja. Umetnik figure mučenikov povzdigne v svetniški status in prek umestitve v psihološke krajine omogoči komunikacijo med materialnim ter sublimnim. Loči jih od singularnega dogodka in jih vpne v kolektivno izkušnjo. Arhitektura spomina oblikuje časovnico, a ne le časovnico umetnikovega razvoja, temveč vsega kar se je vanj vpilo skozi leta in časovnico odtisov, ki so jih ljudje okrog njega puščali na času. Skozi dedkova vrata stopimo na ulico, med ljudi, konotacije, zgodbe in oblike v katere se strnejo. Sara Nuša Golob Grabner Emir Osmić (r. 1985, Mostar, BiH) je diplomiral iz slikarstva na Akademiji likovnih umetnosti v Sarajevu (BiH, 2010) na Pedagoškem oddelku pri prof. Radoslavu Tadiću, s temo “Vojna in umetnost”. Leta 2004 je zaključil Srednjo šolo za uporabne umetnosti v Sarajevu. Večkrat je bil uvrščen v ožji izbor za nagrado Alije Kučukalića. Je član ULUBiH in ULUKS, ter član umetniškega sveta ULUBiH (od 2014) in ULUKS (od 2022). Leta 2018 je pridobil status izjemnega samostojnega umetnika. Do zdaj je imel več samostojnih razstav, med drugim: Galerija Mlaz (Počitelj, BiH, 2023 in 2020), Galerija Collegium Artisticum (Sarajevo, BiH, 2021), Video razstava (Sarajevo – Bistrik, BiH, 2020), Galerija SŠPU (Srednja šola za uporabne umetnosti, Sarajevo, BiH, 2019), Galerija Zvono (Sarajevo, BiH, 2018), Galerija Roman Petrović (Sarajevo, BiH, 2016), La Galerie A (Angers, Francija, 2014), CeKA Charlama Depot – Skenderija (Sarajevo, BiH, 2013). Sodeloval je na več kot 80 skupinskih razstavah v Bosni in Hercegovini ter tujini. Je prejemnik nagrade za eksperimentalno risbo na 24. bienalu risbe v Mostarju (2024). Udeleženec številnih mednarodnih likovnih kolonij in umetniških rezidenc doma in v tujini. Živi in ustvarja v Sarajevu.

Pridružite se nam na otvoritvi in predstavitvi umetniških intervencij na območju Račjega dvora. Vabimo vas na srečanje in pogovor z avtorji intervencij, izbranih s strani mednarodne žirije v okviru evropskega projekta reCITYing. Intervencije bo otvoril podžupan za področje arhitekture in prostora Gregor Reichenberg. Z nami bodo Ishak Hadžibajrić, Žiga Miholič, Maša Perc in Lena Uranjek, ... Read more