Tokratna razstava ponuja nekoliko drugačen pogled na ustvarjalni proces. Skicirka ni le izhodišče za razstavo, ampak je razstavni prostor, zasnovan kot skicirka v prostoru. Slikarka Simona Šuc je aktualno razstavo zastavila po navdihu skicirke. Skicirka je prostor beleženja ustvarjalnih idej, je nekakšno križišče misli, vtisov in kratkih beležk o tem in onem, je prazen prostor, namenjen prvi materializaciji abstraktne ideje. Avtorica projekta je k sodelovanju povabila avtorice in avtorje, ki bi jih lahko našli na straneh njene skicirke, avtorice in avtorje, katerih delo rezonira z njenim delom, tiste, ki so del njenega ustvarjalnega sveta in ki jo tako ali drugače navdihujejo. Na nehierarhični način so na razstavo umeščena tudi dela vabljenih avtoric in avtorjev: Mateje Kavčič, Barbare Buttinger Förster, Helen Czerski, Boruta Gombača, Ivane Petan, Clifforda Possuma Tjapaltjarria in Simone Šuc. Naslov tokratne skicirke je Predpojavno. Avtorice in avtorji vsak na svoj način razmišljajo o izmuzljivi in težko ubesedljivi dimenziji, ki obstaja ob fizični dimenziji sveta.

odprtje samostojne razstave Béatrice Lartigue: Razkrivanje arhitekture Vljudno vabljeni na odprtje razstave Razkrivanje arhitekture francoske umetnice Béatrice Lartigue, ki bo v ponedeljek, 8. septembra 2025, ob 18. uri v razstavišču artKIT. Razstava Razkrivanje arhitekture v projektih Nevidna mesta in Nedokončano mesto vzpostavlja subtilen diptih in dialog med preteklim in potencialnim mestom, kjer je arhitektura tako nosilka kolektivnega spomina zgodovinske arhitekture in hkrati vizija za urbano, spekulativno generirano formo prihodnosti mesta. Nedokončano mesto (2025) uteleša organizem v nenehni mutaciji, ki fragmentira, dekonstruira in se ponovno rojeva. Nasprotno pa Nevidna mesta (2020) razkrivajo krhke odtise spomenikov, kjer odsotnost in spomin preoblikujeta obrise realnosti. Skupaj ti dve deli tketa dialog med prihodnostjo in spominom, metamorfozo in izginotjem in kjer arhitektura postane pripoved in stvar časa. Razstava nas vabi, da razmišljamo o mestu kot živem bitju in izrazu oprijemljivega spomina.

Zbirka fotografskega eseja Branka Konička nas popelje v čas in prostore, kjer ni ljudi. Vljudno vabljeni na otvoritev fotografske razstave Branka Konička “ZAPUŠČINE”, ki poteka v okviru Festivala fotografije Maribor. Na tej razstavi avtor raziskuje odnos naše družbe do kulturne dediščine – ali jo negujemo ali pa pustimo, da propada. Skozi infrardeči pogled nam ponuja razmislek o tem, kako ravnamo z zapuščino, ki so nam jo zaupali naši predniki in tisto, ki jo puščamo za seboj mi. Zbirka fotografskega eseja Branka Konička nas popelje v čas in prostore, kjer ni ljudi. Zgradili smo poti, da nas pripeljejo nazaj, a to, da bi lahko izvedeli, zakaj so se poti sploh naredile, so misteriozna uganka popotovanja. Redkokdaj vidimo iz druge perspektive, še posebej, ko hodimo mimo z drugim namenom. Branko Koniček je s fotografskim esejem predstavil ganljiv in misel spodbujajoč afekt nostalgije in zapuščine. Z zbirko nas opozarja in do neke mere tudi graja, naj bomo pozorni na preteklost. S svojimi fotografijami zares ujame čudovit čas, ostane v zunanjosti zgradb, počasti dušo arhitekture in naravne elemente uporablja za edinstveno ohranjanje omenjenega afekta. Izpostavlja slike brez ljudi, saj je dovolj že, da objasni, kaj smo ustvarili in kaj od tega ostaja. Sporoča nam, da se staramo in da starost predstavlja živeto življenje in ohranjanje. Narava je toplina in v objektivu zajeti fantazijski štirje letni časi v intervalnem razmerju, pogojeni v pomladni razcvetelosti, v neomajni minljivosti in časovnem relativizmu, so neizpodbiten zakon Matere narave. Gledalec in fotograf sta bralec in pripovedovalec v tukaj in sedaj z učiteljico preteklosti in zgodovine. Če vidimo sliko, kaj je prvinska, očitna stvar, ki jo bomo videli?Sporočilo dediščine, sled preteklosti, ki sedaj pravi: »Narava mi dovoli, da sem star, zato sem še tukaj.«Tinkara Roza Kosimag. zakonskih in družinskih študijev   Branko Koniček, AFIAPFotoklub MariborBranko Koniček se je rodil leta 1957 in je član Fotokluba Maribor od leta 1981.S svojo fotografsko ustvarjalnostjo je sodeloval na več kot 200 razstavah po vsem svetu, kjer je bilo sprejetih več kot 500 njegovih fotografij. Prejel je 28 nagrad in pohval, večkrat se je predstavil tudi na samostojnih razstavah doma in v tujini.V Fotoklubu Maribor je aktivno deloval na številnih področjih. Z veliko predanostjo se je zavzemal za razvoj in ugled kluba, umetniškega ateljeja ter Fotogalerije Stolp. Za svoje delo je prejel naziv zaslužnega člana. Leta 2006 mu je Zveza kulturnih društev Maribor podelila priznanje z plaketo za izjemen prispevek k dosežkom mariborskega fotografskega kroga. Branko Koniček ustvarja izključno v tehniki digitalne infrardeče črno-bele fotografije, kjer dosega izjemne uspehe in prepoznavnost.

Ivan Vurnik je bil eden izmed osrednjih arhitektov slovenskega modernizma, ustanovni profesor ljubljanske arhitekturne šole, inovator in umetnik. Razstavo Arhitekt Ivan Vurnik: nekoč in danes, 1884–2024 odpiramo na promenadi Mestnega parka v soboto, 4. oktobra 2025, ob 11.00. Na promenadi Mestnega parka predstavljamo razstavo o delu Ivana Vurnika, enega izmed osrednjih arhitektov slovenskega modernizma, ustanovnega profesorja ljubljanske arhitekturne šole, inovatorja in umetnika. Razstava želi opozoriti na arhitektova vodilna in nekatera manj znana dela, kot so nadškofijska kapela v Trstu, sanatorij na Golniku, Sokolski dom na Taboru v Ljubljani, Aljaževa kapela v Vratih, delavsko naselje v Mariboru, kopališče Obla Gorica v Radovljici, spomenik skladatelju Juriju Fleišmanu v Beričevem pri Ljubljani in urbanistična ureditev Bleda. S t.i. »delavsko kolonijo« iz 1920-ih let na Taboru – danes poznano kot Vurnikova kolonija – se je Vurnik vpisal v arhitekturno zgodovino Maribora. Stanovanjska kolonija, ki se razprostira na 50.000 m² ter združuje 211 vrstnih hiš ter jo je Vurnik zasnoval za uslužbence mestnega urada za zavarovanje delavcev, je arhitektov edini izveden urbanistični projekt, prvi primer »vrtnega mesta« in prvi primer reševanja stanovanjskega vprašanja pri nas. Ivan Vurnik pripada prvi generaciji visokošolsko izobraženih slovenskih arhitektov, ki so se šolali na Dunaju, in so vsestransko zaznamovali slovensko arhitekturno dogajanje. Vurnik je bil med četverico, kamor sodijo še starejši Maks Fabiani (1865–1962), Ivan Jager (1871–1959) in Jože Plečnik (1872–1957), najmlajši, a ga je doletela zahtevna naloga, leta 1919 postaviti na noge na novi Univerzi v Ljubljani ustanovljen Oddelek za arhitekturo Tehniške fakultete. Bil je človek raznolikih sposobnosti in vsestranski tako kot arhitekt, urbanist, oblikovalec, pedagog in raziskovalec. V svojem profesionalnem delu je izhajal iz družinske podobarske tradicije in se skladno s časovnimi premenami navduševal nad raznovrstnimi tokovi, vse od secesijskih vzorov, ekspresionističnih prvin, romantičnega iskanja narodnega sloga in dekorativnih pobud pa vse do funkcionalizma, kar je bilo vedno osnovano na trdnem znanju. Zaradi strokovnih nesoglasij sta leta 1925 s Plečnikom organizirala študijski pouk ljubljanske šole v dveh ločenih seminarjih, kjer je Vurnikova šola, kot alternativa Plečnikovi, predstavljala bolj sodoben arhitekturni svet. Vurnik je sledil tehničnemu napredku in novodobnim trendom razvoja arhitekturne stroke v svetu ter je s svojim projektantskim in pedagoškim delom bil pionir uvajanja sodobnih arhitekturnih rešitev.  Razstavo sta ob 140. obletnici rojstva Ivana Vurnika pripravila Center arhitekture Slovenije in Muzej za arhitekturo in oblikovanje ter na novo osvetlila arhitektov opus in predstavila njegov vpliv na razvoj slovenske arhitekture. Arhitektova osrednja dela so predstavljena z reprodukcijami originalnih načrtov, ohranjenih fotografij ter s sodobnimi fotografijami arhitekturnega fotografa Mirana Kambiča. Fotografije današnjega stanja izražajo odnos uporabnikov do arhitekture, ohranjanja le-te, skrb zanjo in hkrati njeno preoblikovanje skozi prostor časa.  Razstava in program sta nastala v okviru Vurnikovih dni 2025 v produkciji in v sodelovanju s Centrom arhitekture Slovenije, ob podpori Mestne občine Maribor in Krajevne skupnosti Radovljica.  Generalni pokrovitelj projekta v Mariboru je Energija Plus.