Pust. Čas norčavih mask in krofov. Takih z marmelado, onakih s čokolado. Potem so še tisti z vanilijevo kremo in ne vem s čim še vse. Kupljeni in domači. Že kakšnih štirinajst dni pred pustom so police v trgovinah dodobra založene z vsemi vrstami krofov. Čeprav so krofi v prodaji skozi vse leto, gredo najbolj v slast ravno v času pusta. Tako kot potica za veliko noč in božič. In zdaj je pač čas za krofe.
Rada jih imam. In to zelo. O, ja. Najraje imam povsem navadne, obvezno z marelično marmelado in dobro mero štab cukra čez. Pri ponudnikih krofov sem rahlo izbirčna, domači so pa vsi enako dobri, saj so vendarle domači. Potem pa je tu še sto in en način kako pojesti krof. Ja. Tudi za to imam poseben ritual. Najprej se lotim štab cukra, da mi med jedjo ne sili v nos in leti po rokah in oblačilih. Potem poiščem luknjico skozi katero so krof napolnili z marmelado in ga razpolovim. S tem ima krof v obeh polovicah približno enako mero marmelade. Tako se namreč izognem temu, da v zadnjem grižljaju ne ostane vsa marmelada iz krofa [pa ni ravno to glavna nagrada, razen če ti pade na tla, op. mentorja :D]. Pogosto se mi je že zgodilo, da sem imela na koncu več marmelade po oblačilih kot pa v ustih. Sicer pa ima vsak svoj način, kako pojesti krof.
Silna želja po krofih me je privedla do razmišljanja, ali ne bi letos tudi sama ponovno poskusila s srečo pri peki krofov. Na družabnem omrežju vsak dan gledam, kako moje kolegice pečejo krofe. No, predvidevam, da jih pečejo. Ker sliko krofov lahko tudi jaz dam gor, pa ni nujno, da sem jih sama pekla. Brskam po kuharskih knjigah in revijah za najbolj primernim receptom. Ne najdem nič uporabnega, zato pogledam še na internet. V mislih kljukam seznam sestavin, ki jih imam in katere bi morala še kupiti. Vmes razmišljam, ali je vse skupaj sploh smiselno. Ali ne bi bilo bolje, da jih kar kupim? Domače je res domače, ampak ali je vredno?
Iz mase bi nastala kar zajetna količina krofov. Verjetno bi se cela družina lahko nekaj dni nažirala z njimi, da bi se jim zagotovo zamerili do naslednjega pusta. Morda bi jih lahko podtaknila še sosedom. Ne vem. Priprava krofov je precej dolgotrajna. Najprej zamesiti testo in potem še njegovo večkratno vzhajanje. Glede nato, da kuhinja ni najtoplejši prostor v stanovanju, bi se vse skupaj lahko še bolj zavleklo. Eh. Res nima smisla. Če sodim še po tem, da sem tudi jaz kdaj pa kdaj štor v kuhinji in da z vročim oljem nisva ravno najboljša prijatelja, je morda res bolje, da tudi letos na mizo postavim kupljene krofe. V nadzorovano omejeni količini.
Zdaj je na vrsti štirideset dnevni post. Za teh štirideset dni se marsikdo odloči, da se bo nečemu odpovedal oziroma se bo postil. Eni brez alkohola, drugi brez čokolade, tretji brez mesa, četrti brez super živil. Jaz pa se tako kot vsako leto za štirideset dni odpovem krofom. Brez občutka odrekanja podaljšam tak post še za kakšen mesec ali dva ali pa kar do naslednjega pusta.
Tako je mimo še en pust, ko na domači mizi ni bilo pustnih krofov. A tako hitro, kot je na mizo prišla, je tudi odšla domača sacher torta.
