Končno so se po dnevih deževja in sivine nad mesto prikradli sončni žarki. Čisto počasi in previdno, da ne bi kaj zamudili. In takšen dan je kot nalašč za potep. Vprašanje je: »Kam?«. Mestni park se še ni posušil, mestne ulice so polne ljudi, ki uživajo na toplem soncu in tudi trgovski centri so nasičeni z ljudmi, ki hitijo po teh in onih opravkih. Tam nekje v ozadju vidim pobočja Pohorja. Lahko bi se končno odpravila na vrh, vsaj do zgornje postaje Vzpenjače. Pohod, ki ga že tako dolgo prelagam iz enega letnega časa v drugega. Morda bi se tokrat lahko sprehodila po tistih poteh, ki jih vidim iz mesta. Ali pa vsaj do Trikotne jase. To ni tako daleč, a hkrati je to priljubljena točka pohodnikov, ljudi, ki počnejo isto kot jaz – razmišljajo.
No, saj tudi kje višje ne morem v miru razmišljati. Po glavi mi rojijo številke. Tiste, na katere nimam vpliva. Številk ne maram. Sploh tistih, ki so tako velike, da si jih ne morem predstavljati. Nekatere številke pa so v primerjavi z drugimi prav majhne. Tako kot loto dobitek v primerjavi z mestnim proračunom. Dobitnik lota bo verjetno uspel uresničiti vse svoje želje, pa mu bo še ostalo denarja. Prav nasprotno se dogaja z mestnim proračunom… čeprav velik pa kljub vsemu premajhen, da bi zadostil potrebam mesta in ljudi. Delček v to premajhno malho bo primaknil tudi srečni dobitnik milijona in še malo čez. Želim si, da bi lahko ta srečnež sam odločal, kam oz. komu bi namenil odmerjeni delež svoje sreče. Na žalost temu ni tako in nimam čarobne paličice, da bi to spremenila. O tem bo odločal tisti, ki bdi nad zakladnico mesta. Imam pa svoj spisek želja in morda se kakšna prikrade skozi debele zidove mestne hiše. Lahko bi popravili asfaltni luknjasti sir, nahranili lačna usta, s športom na ulice privabili mlade, s predstavami napolnili mestne trge, spodbudili ustvarjalnost mladih in še bi se kaj našlo.
Znova številke. Nešteto število ljudi, ki polnijo največji trg v tej podalpski deželici. Danes jih je bilo tako malo, daleč od tistega kar premoremo. Drugo največje mesto. Drugo leto. Zakaj ne prvi? Zakaj ne letos? Če bi s takšnim zanosom, kot hodimo na Pohorje razmišljat, razvijat ideje ter premlevat kaj in kako, tudi vse uresničevali, potem bi bili najrazvitejše mesto daleč naokoli. A težko je biti prvi, ker je potrebno delat. Delat, se trudit, garat, učit. To pa ni za vsakogar. Tu se število zmanjša. Postane skoraj neopazno.
Številke so postale resnične. Brez njih ne moremo, z njimi pa nam je težko. Omejujejo naše razmišljanje, vrednotijo naše delo, nas delijo na tiste, ki imajo in tiste, ki nimajo. Številke določajo tudi, kako dolgi morajo biti teksti, da se skozi zdolgočasene oči prebijejo do tistih, ki jih z veseljem preberejo.
