Sedaj že petnajst minut strmim v računalnik in se trudim spraviti svoje zdolgočasene možgane v akcijo. Poskušam jih pripraviti do tega, da se spomnijo česa dobrega za opis igre, ki smo jo obiskali. Ampak kako za vraga opišeš meglo? Rečeš, da je bela?
Točno to težavo imam jaz, ko sedaj sedim za računalnikom in poskušam nekaj spraviti skupaj. Opisati moram nekaj neopisljivega. Opisati moram popolno zmedo. Iz bele barve moram napisati članek.
Jaz predstave namreč nisem razumela. Nimam pojma, o čem je govorila. Sledila sem vsebini, gibanju, govorjenju, glasbi… vse se je zdelo smiselno in dovolj razumljivo, ampak sem očitno zabita kot motka, ker so baje vsi drugi razumeli.
Vem, da je bil eden prizor tako zelo epski, da me je od navdušenja skoraj vrglo s stola. Pripovedovalec (Rene) po tem, ko v tišini postavi par naključnih stvari na oder, stopi do svojega stola med občinstvom in sede. Potem mirno dvigne roko, jo za trenutek podrži v zraku… in tleskne s prsti. In v trenutku je vse zavito v popolno temo. Bilo je tako zelo temno, da verjetno še prižgane luči ne bi videli. Ne vem niti, zakaj me je tisti trenutek tako zelo navdušil, a sem se, v tistem enem trenutku popolne teme režala na vsa usta. Na nek način je bil prav mogočen, pa čeprav se mi ne sanja, zakaj. Res pa je, da je bil Rene v tisti predstavi nekako kot Bog, zato je verjetno povezano s tem.
In potem postane za odtenek svetleje in na oder začnejo eden za drugim počasi prihajati plesalci. In delati neke stvari. In potem se Rene vrne na oder in začne govoriti neke stvari. Vem, da sem za en čisto droben trenutek razumela vsako posamezno stvar, ki jo je rekel, a je povedal toliko stavkov, ki so se mi zdeli tako močni, da bi potrebovala za vsakega posebej par minut za razmislek, si narediti zapiske in jih potem povezati, da bi jih lahko dejansko razumela.
Zato se je moj do konca naspidirani um preprosto ustavil in v moji glavi se je pojavil beli šum. Po predstavi sem se počutila kot po noči, prepolni alkohola. Noči, ko veš, da se je nekaj dogajalo in se spomniš par odlomkov, ampak jih preprosto ne moreš povezati s tistim, kar ti drugi pripovedujejo, da se je zgodilo. Pa (še) glava me je bolela.
In tako, dame in gospodje, opišeš meglo. En kup ničesar in par predmetov, ki jih skozi meglo vseeno vidiš.
