Pa ravno Aleš Mejač jo je imel. Žogo. V svojih rokah. Na drugem koncu stadiona, tam pod staro tribuno, ki si res zasluži pridevnik »stara«, sploh ko se luči pod novinarsko tribuno ne znajo odločiti, ali in kdaj bodo crknile, je že stal Agim Ibraimi. Minilo je šele pol ure igre, dvajset minut od hudega kiksa Mejača, ko je vsak od četverice branilcev buljil, zijal in iskal svoj miren košček Ljudskega vrta, kjer bi našel razlago za takšen feler. Prevroče je bilo, da bi si sami nakopali probleme. Enaintrideset stopinj in feler. In ena nula za goste. Ja… Mejač je žogo zabrisal stran, ko je videl, kaj se je izpisalo na tabli za menjavo. Sedem in deset. Pogledal je na svoj dres in najbrž si je iskreno želel, da bi bil imel katero koli drugo cifro. Karkoli že pa je mislil med akcijo v deseti minuti, ko je sicer pogumno nastavil prsi, a zgolj sijajno asistiral Juretu Matjašecu za haloških aufbiks 0:1, gotovo ni mislil, da bo dvajset minut kasneje že končal z nastopom.
Bivši reprezentant. Ki mu Matjaž Kek ni naredil ravno velike usluge na dolgi rok, ko mu je namenjal drobtinice pred SP 2010. Saj, da ima reprezentanca lahko povsem kontra efekt na nogometaše Maribora, vesta zadnje čase Aleš Mertelj in tudi Petar Stojanović. Ampak pustimo zdaj to, Srečka Katanca, tv prenose in srečo naroda. Mejač je preprosto žogo zabrisal. Naj gre vse v…. Ko je odpešačil z igrišča, mu Ante Šimundža ni dal niti roke. Na klopi se je Mejač raje v loku ognil Zlatku Zahoviću, ki je tokrat blagovoljil sesti na klop tudi v državnem prvenstvu. Mejač je zato raje sedel na sam konec. In potem zaslišal, kot se spodobi, podporo z juga. Aleš – viola. Torej, publika odpušča felerje lažje kot trener? Pa pravijo, da zna biti publika v Mariboru zajebana! Nak!
Kakšen uvod v sezono. Maribor se je potem, ko je temperatura dovolj padla za vsaj dva komada v golu Zavrča, tako mučil, da bi našel, odkril, izumil… No, recept, kot temu pravi Jasmin Handanović. Da bi se losal tega bremena, ki jim tako visi na ramenih zdaj že lep čas. Najbolj osnovno vprašanje v fuzbalu: kako dati gol? Tako dolgo potrebujejo, mučijo se, cincajo, carinijo žogo, pretiravajo in skratka vse otežijo sami sebi vijoličasti. Da je bila potem kombinacija tik pred polčasom, ki jo je začel Mitja Viler (tokrat je v Novoselu našel nekoga, ki je sicer padel na njegovo finto, vendar mu je blokiral večino predložkov, kar je kastriralo gol razliko vsaj na tej tekmi), med Luko Zahovićem in Daliborjem Volašem kot mali fuzbal na dvorišču. Volaš jo je frcnil, mali Zaho bincnil. Bum bum. In gol. Tokrat kazanja na številko dresa ni bilo, kopiranja Ronalda tudi ne. Ena ena proti Zavrču v uvodu sezone ni ravno kdo ve kakšen dosežek, ne? Se je pa vrnil ta mali Zaho, kar je bil dupli dosežek, že zato, ker je Maribor vsaj zabil. Kičkuglajo ga branilci – sploh tisti robustni od Astane so ga premetavali kot pojšter po postli -, ampak mali Zaho uspe nekako frcnit žogo v gol, golgetrsko. Nekaj, kar bi v bistvu pričakovali od Volaša, ki pa gre počasi po poteh Roberta Berića. Nekdo pač mora biti pomoč tam spredaj. In ko ni Marcosa Tavaresa, je za gol treba hudo garati. Prehudo. V 90 minutah so zmogli vijoličasti le enega.
Narod je ves ta čas imel potrpljenje – krajšo je, če že, potegnil sodnik, čeprav ni imel ravno kdo ve kakšnih kiksov. Zanimivo, kljub hici, kljub dejstvu, da se lahko ohladiš le z maltom, spiješ jih pet – pa nisi zadet, ta nemogoč slogan, ki bi ga morali z zakonom prepovedat… kljub mučenju in iskanju nove sreče na isto staro foro (daj jo Vilerju, center šut, pa nekaj že bo), je publika počakala do konca. Take tekme Maribor, šampionski Maribor, pač vedno nekako dobi. Tudi če je sodnikov podaljšek dolg le dve minuti. E, tokrat pa ne. Pa če je Mendy še tako robusno, moško, živalsko krenil. Ded je res dobil na fizični masi, a kaj, ko potem zmanjka za podajo. Uvodi so vedno kilavi, še uradni špiker, ko ni bilo Šalce, se je bil skoraj zadavil ob prebiranju imena in priimka Sintayehuja Sallalicha. Saj, Santi pa se je mučil, da bi predriblal fuzbal in na silo spravil žogo v gol, potem ko niti Agim Ibraimi ni našel recepta, dasiravno je uspel nekako zriniti Dareta Vršiča tja, kjer ne bi z iskanjem svoje prastare forme ustavljal napadov vijoličastih.
Lahko bi se seveda končalo tudi z grenko pico, če ne bi bil Handanović ubranil dveh poizkusov in če bi Zavrč, ki ima v Zlatanu Muslimoviću igralca, ki bo dobil vse visoke dvoboje in bo lahko s hrbtom gladko igral proti golu ter čakal na pronicljive bočne soigralce, imel še več jajc, če tokrat že pleh bande ni bilo na stari tribuni (so pa bili zvesti navijači). Lovro Cvek bi lahko, ko je kar naenkrat imel prosto polovico stadiona, ena na ena do Handanovića, vsaj poskusil z lobom. Ampak… 1:1? Proti Mariboru? Vrhunsko, četudi konkurenti v ligi, tisti, z manj zvenečim imenom in zgodovino, resno jemljejo celotni spisek mariborskih fuzbalerjev, tja do Giglija, Mejača in Mendyja.
Tako se je začela petindvajseta sezone. Da piva ni, je publika že vajena. Manj pa, da Maribor ne sčara še drugega gola. Ampak… Misli so itak drugje. Astana, Kazahstan, naslednje leto dni, mariborska sreča … In tako naprej.
