Seveda so se mi med zijanjem in poslušanjem v glavi pojavljala filozofska, eksistencialna vprašanja, ki pa so najbolj butnila ven, ko sta se na odru narisala dvojčka. Dideldaj in Dideldum (Tweedledee in Tweedledum). Zraven pa so pikico na i dodali The Beatles z I Am The Walrus. Kaj je resnično? Kdo sem jaz? Kdo so oni? Smo vsi eno? Odštekana dvojčka, ki sta se dopolnjevala, bojevala, karkoli pač počela, sta porajala misli, katere ni enostavno premisliti, razmisliti, domisliti.
In pa igralki, ki sta igrali dvojčka, da, igrali sta ju punci, sta se vmes vživeli v vsaj še tri vloge. Ritem je samo šibal in šibal. Za njih ni bilo premora, tudi ko jih mi, gledalci, nismo videli. V nekaj deset minutah so iste osebe prišle od nežnega petja do grumpanja med pogovorom. In vse v angleščini. Res, izjemno. Dvojčka sta to svojo blaznost že s samim načinom govorjenja izpopolnila. Pa še to govorjenje večih oseb hkrati. Malenkosti, ki se brez razmisleka o videnem zdijo samoumevne, logične, pa so vse prej kot preproste.
Muzikal ponudi vsakemu posebej nekaj svojega. Meni je željo po -Čudežni deželi. Govorečih zajcih, režeči se mački, vojaški želvi, ljudeh-kartah, norcih na čajanki, igranju kriketa s flamingi … željo po nesmislih. Ampak ne moreš vedno dobiti tega, kar si želiš. Vendar lahko poskusiš in mogoče najdeš tisto, dobiš tisto, kar tako hočeš. You Can’t Always Get What You Want. S tem komad, od The Rolling Stones, English Student Theatre zaključi muzikal. Tutto completo.
