UGANDA – biser Afrike

Letošnji januarski popotniški umik je bila Uganda.

Winston Churchill je davnega 1907. leta Ugando poimenoval za “Biser Afrike”. A sva izjavo, ki je postala eden od sloganov Ugande, pred odhodom vzela kot značilno turistično opletanje s presežniki Tja greva zato, ker v Afriki ob ekvatorju še nisva bila. Da si razširiva obzorje o Ugandi, doživiva gorske gorile, opazujeva afriške živali in vegetacijo, začutiva utrip … A je bilo mnogo več. Navdušenje ob eksotiki videnega in ob ljudeh, ki so topli, spoštljivi, ustrežljivi in hvaležni za
vsak obisk. Mnogi so naju očarali z nalezljivim veseljem. Zahvaljujoč podnebju in politični stabilnosti se v Ugandi v povprečju kar dobro in varno živi – za afriške razmere. Po drugi strani pa osupneš, ko vidiš, v kakšni skromnosti in pomanjkanju so od države pozabljena tradicionalna plemena, npr. pigmejske Batwe, bojeviti Karamoje in še kakšna. Ko sestavljaš vtise, pomisliš, da je lahko za nas, razvajene materialno orientirane zahodnjake, Uganda v svoji raznolikosti bivanja tudi poučna
lekcija. V vseh pogledih je bila to nadvse zanimiva in izjemno prijetna popotniška izkušnja, gorile in pleme Karamojong pa češnja na torti. Obisk, ki ga je čisto zares treba ponoviti. Upam, da kmalu. Sumim, da je šlo pri Churchillu, ko v knjigi Moje afriško potovanje opisuje Ugando, za podobne občutke.