PREDSTAVITEV KNJIGE ESEJEV “PODAJA V PRAZNO” BOŠTJANA NARATA

Boštjan Narat, idejni vodja skupine Katalena, filozof, kolumnist Večera, TV moderator, kantavtor in esejist, je znano ime v slovenskem kulturnem prostoru. Zbirka esejev “Podaja v prazno” je njegova druga esejistična knjiga, s katero se utrjuje kot eden pomembnejših sodobnih esejistov, kar je nakazoval že s prvencem “Partija”, za katerega je bil nominiran za Rožančevo nagrado leta 2014.

Podaja v prazno se začenja z istoimenskim esejem, v katerem razmišlja o smiselnosti objave duhovnih produktov v knjižni obliki, tudi svoje izdaje. V sledečih esejih, ki so se mu zapisali v zadnjih treh letih, se ukvarja glasbo, ki je bila tudi, kot objekt hermenevtične refleksije, tema njegove doktorske disertacije, poezijo, filmom, gledališčem, športom in pa seveda filozofijo, ki je poleg glasbe Naratov poklic. Napram prvi esejistični zbirki zasledimo v tej več “profanih” tem, ki se nanašajo na “navadne” bivanjske zadevščine (spopad z birokracijo, analiza urbanega okolja, kulturniške subvencije, medosebni odnosi z neznanci, slava v Sloveniji ipd.) Slogovno se avtor ves čas giblje po tanki meji med “filozofijo” in literaturo, med strokovnim, analitičnim pogledom s strani in osebnim, včasih tudi čustvenim pristopom, hkrati pa se ves čas poigrava s slogom pisanja in iskanjem ter vzpostavljanjem lastnega jezika, čim bolj primernega tematiki eseja in želenemu miselnemu suspenzu. Spremno besedo bo k zbirki je napisal Goran Vojnović.

Pogovor povezuje urednik Nino Flisar.

Nekaj citatov iz knjige:

Dialog je stvar življenja in mišljenja. Možen in smiseln je zgolj v odnosu do nečesa, kar je živo oziroma kar kot živo doživljamo. Hkrati je miselno neizmerno zahteven. Dokler nagovarjamo kamnite nagrobnike, govorimo v prazno. Šele ko iz njih ustvarimo in prikličemo zgodbe o življenju, šele ko se pustimo nagovoriti, ko v preteklost vložimo kreativni in miselni napor, se pred nami razpre čas v svoji celotni razsežnosti. Ne preteklost, ampak čas.

Iz esejaTradicija in domoljubje: misel in kič

Po logiki spektakla se je vredno ukvarjati zgolj s tistim, kar se dogaja ta trenutek, pri čemer se namensko pozablja na dejstvo, da je skupnost kompleksna in živa; da se vzpostavlja, uresničuje in obstaja na dolgi rok. Država, ki samo sebe misli zgolj s parametri tržne izmerljivosti ter s tem podleže prisilni pozabi na lastno kulturo, umetnost, filozofijo in religijo, postane kratkoročni projekt.

Iz eseja O neki državi ali kako smo pozabili, kaj pomeni svoboda

Zaveza svobodi je zaveza vseh članov skupnosti, da bodo poleg skrbi za lastno dobrobit mislili tudi na dobrobit celote. In solidarnost ni privilegij, politični slogan ali modna muha; solidarnost je izhodišče. Svobode se ne da živeti nekje, kjer pripada samo nekaterim. Uresniči se lahko zgolj v skupnosti, v kateri jo živijo vsi.

Iz eseja O neki državi ali kako smo pozabili, kaj pomeni svoboda

Prostor literature je izvorno intimen. Tudi kadar literatura preči meje intimnega, v smislu kreacije ali percepcije, ostaja v svojem temelju osebna izkušnja. Književnost je zavezana poglobljeni refleksiji in s tem dolgotrajnosti in sferi privatnega. In čeprav se v takšni ali drugačni obliki nujno manifestira tudi navzven in s tem vstopa v javni prostor, ostaja refleksija v svojem bistvu intimna. In skupaj z njo literatura.

Iz eseja Prostor prebliska in prostor premisleka

Logika aktualizma funkcionira po principu spektakla in kratkotrajnosti. Ko se rok uporabe aktualnega dogodka izteče, kar je praviloma dokaj hitro, javni prostor sproducira ali odkrije nov dogodek. Vsak novi dogodek seveda potrebuje komentar. Spektakel potrebuje komentar, vendar komentar spektakla nujno ostaja na ravni prebliska. Mimobežnost in poglobljena refleksija se medsebojno izključujeta. Tako kot se izključujeta komentar in literatura.

Iz eseja Prostor prebliska in prostor premisleka

Dialog je stvar življenja in mišljenja. Možen in smiseln je zgolj v odnosu do nečesa, kar je živo oziroma kar kot živo doživljamo. Hkrati je miselno neizmerno zahteven. Dokler nagovarjamo kamnite nagrobnike, govorimo v prazno. Šele ko iz njih ustvarimo in prikličemo zgodbe o življenju, šele ko se pustimo nagovoriti, ko v preteklost vložimo kreativni in miselni napor, se pred nami razpre čas v svoji celotni razsežnosti. Ne preteklost, ampak čas.

Iz esejaTradicija in domoljubje: misel in kič

Zaveza svobodi je zaveza vseh članov skupnosti, da bodo poleg skrbi za lastno dobrobit mislili tudi na dobrobit celote. In solidarnost ni privilegij, politični slogan ali modna muha; solidarnost je izhodišče. Svobode se ne da živeti nekje, kjer pripada samo nekaterim. Uresniči se lahko zgolj v skupnosti, v kateri jo živijo vsi.

Iz eseja O neki državi ali kako smo pozabili, kaj pomeni svoboda

Logika aktualizma funkcionira po principu spektakla in kratkotrajnosti. Ko se rok uporabe aktualnega dogodka izteče, kar je praviloma dokaj hitro, javni prostor sproducira ali odkrije nov dogodek. Vsak novi dogodek seveda potrebuje komentar. Spektakel potrebuje komentar, vendar komentar spektakla nujno ostaja na ravni prebliska. Mimobežnost in poglobljena refleksija se medsebojno izključujeta. Tako kot se izključujeta komentar in literatura.

Iz eseja Prostor prebliska in prostor premisleka

Naročila: https://zalozba-pivec.com/knjigarna/podaja-v-prazno