ONE DOLLAR BILL: MARKO JAKŠE, BOJAN ŠUMONJA, PIERRE TOL

One Dollar Bill: Bojan Šumonja in Marko Jakše – slike, Pierre Tol – glasbeni ambient
La tela volante
otvoritev razstave: petek, 12. oktobra 2018, ob 19. uri
KiBela / MMC KIBLA

Dva slikarja, Bojan Šumonja in Marko Jakše, ki sta zadnji dve leti soustvarila 24 slik, in glasbenik, Pierre Tol, ki je vzpostavil zvočni ambient, so se poimenovali One Dollar Bill in se premierno predstavili v Muzejsko-galerijskem prostoru Sveta Srca v Pulju, še vroči prihajajo v Maribor s posebno postavitvijo v Multimedijskem centru KIBLA:
odprtje razstave bo v petek, 12. oktobra 2018, ob 19. uri.

Trio umetnikov, v prevodu Eno-dolarski bankovec, pod naslovom La tela volante – Leteče platno subtilno povezuje slikarstvo z zvočnim okoljem in deluje v raznih dimenzijah in različnih dojemanjih del slikarskega dueta, njunih posamičnih intervencijah na platna, in enoviti celoti, ter namestitvi, ki odpre prostor in ga ozvočenega vzpostavi kot celovito atmosfero.

To je slikanje, na vseh ravneh prepojeno z življenjem. In zažrto v življenje. “Vse, kar slikar počne, počasi postaja slikanje. Ko hodi in ko premišljuje, ko se praska po riti, ko pometa ali pomiva, kadar opazuje čudovite obale in kadar spi in sanja, kadar s prijatelji popiva in pleše, vse je slikanje,” je zapisal Marko Jakše. Z njim celotno svoje življenje okuži, dokler nazadnje ne potrebuje več ne barv, ne čopičev in ne platna. Slikar je poete maudit in njegovo razsipavanje je nenehno, neprestano. Slika te gleda in vidi globlje vate kot ti vanjo, so tudi njegove besede. In to, kar vidi ali pa kaže, je “divje lep svet. (…) Čudovita enigma, kako lahko slika s tako lahkoto in nepopisnim užitkom, kako lahko slika tako brutalne, srhljive, krute reči – na lep način.” Pred leti je o sliki napisal, da ta nikoli ne pride iz sanj. “Je od drugod. Nikoli čisto od tu in zato tudi nikoli iz sanj.”

Marko Jakše in Bojan Šumonja naslikata vse, kar se naslikati da. Snov črpata v mitoloških čereh sodobnega sveta, se sprehajata po nezavednem, simbolnem, domišljijskem, nadrealnem, doumljivem in nedoumljivem, a konkretnem. Njuna dela so pogled k arhetipskem, človeškim usedlinam, ki se kljub prepoznavnosti izmikajo definicijam v izjemen in svojstven izraz. S svojim fantastičnim in polistilističnim svetom se soočata neposredno, poteza je pri njiju barva zavezana figurativnemu slikarstvu. Prislovi, naslovi in liki se lahko menjajo, izmenjujejo, spreminjajo in izginjajo. Niso resni.

Rada imata velika platna. Dimenzije barv in podob. Mojstra svetlobe, pa tudi teme ter prostorov, psiholoških in fizičnih. Njuno plavanje po psihološkem in kulturnem podzemlju odstira vedno nove prostore in odpira sliko, da se vsrkajoča svetlobo in zvok preda vsakomur posebej, da prepričana vase ne zapusti medija, ki omogoča popolno svobodo, kolikor razumemo popolnost kot kozmično nujo na poti k človeku, umetniku, slikarju in glasbeniku, da izbira, odloča, določa le kot del ustvarjalnega procesa, ki v nadrealističnem prostoru skuša ujeti realizem in to doživljanje, misli, občutenje in videnje deliti z drugimi. Brez barv, čopičev in platen, a ne brez glasu.

Peter Tomaž Dobrila