Ne ti meni Alice (once again)

Skok v nonsens luknjo, ultimativni prostor igre

Ideja za projekt Kabaret pri Belem zajcu se je porodila umetniškemu direktorju Drame Aleksandru Popovskemu, ki je Carrollovo Alico v čudežni deželi ponudil kot platformo za ustvarjanje igralskih avtorskih projektov, s katerimi bi omogočil snovanje drznega in inovativnega umetniškega izražanja onstran uveljavljenih gledaliških praks.

Igralca Drame SNG Maribor Nataša Matjašec Rošker in Petja Labović sta v sklopu Kabareta pri Belem zajcu zasnovala “duo projekt” Ne ti meni Alice. Za izhodišče sta vzela dejstvo, da je Lewis Carroll prvi (in še vedno največji) mojster nonsens literature. Njegova klasična literarna umetnina, arhetipski primer nonsens žanra, Alice’s Adventures in Wonderland in Through the Looking-Glass, je bila iztočnica za njun padec v zajčjo luknjo. Potovanje skozi znano zgodbo je zgolj abstraktno asociativen
okvir, ki razpira široka polja znotraj generacijskih približevanj in odmikanj med igralcema, ustvarjalcema, idejnima snovalcema in kreatorjema ideje o nekem mladem moškem, ki je lahko tudi zajec, in neki ženski, neAlici, ki je sicer v primernih in spodobnih letih, a jih ni vajena.

“O, bog, kako je danes vse čudno. Včeraj je bilo še vse tako kot po navadi … zdaj pa, kar tako čez noč … kot da zjutraj, ko sem vstala, več ne bi bila ista … kot da bi se čez noč spremenila, ampak če nisem več ista, sledi vprašanje, kdo za boga milega pa sem?! Kdo sem?”

Projekt, ki se je hotel izmotati iz “luknje” že v prejšnji sezoni, se bo skozi dodatno časovno distanco, ki jo je ustvarjalcem nehote omogočila koronska situacija, napajal tudi v drugih besedilih, med drugimi tudi pri Samuelu Beckettu, za katerega nemški teatrolog Siegfried Melchinger pravi: “Beckettovo gledališče nima skoraj nobenega opravka s tistim, kar imenujemo ‘absurdno’. Je popolnoma racionalno: kaže resnico.” Beckett na način teihoskopije opisuje stanja človeka in sveta, v katerem se
je znašel. Z neprizanesljivim distanciranim pogledom opazovalca, ki sega v jedro eksistence, v prostore prisilnega sobivanja, čakanja, praznin, niča, slika človeška bitja, ki so vsak na svoj način poškodovana, onemogočena, zaznamovana. Daleč od Instagram popolnosti, daleč do sanjskih pobegov, bližje nočni mori ali distopiji.

V avtorskem projektu Ne ti meni Alice se paralelni svetovi združujejo v nori, nelogični, zabavni, nekorektni, komunikativni, brezmejno odprti, glasbeno pestri in predvsem brezsmiselni uprizoritvi, kjer bo gledalec tudi snovalec in lahko neobremenjeno vedno mislil hkrati prav in narobe.