Mačka na vroči pločevinasti strehi

Kultna ameriška drama Tennesseeja Williamsa Mačka na vroči pločevinasti strehi (1955), za katero je prejel Pulitzerjevo nagrado, velja za eno najboljših dram 20. stoletja. Skozi okvir družinske melodrame Williams ponuja brezkompromisno kritiko družinskih in družbenih vrednot. Vroča pa ni samo od poletnega sonca razgreta pločevinasta streha družinske hiše, pod katero se ob praznovanju rojstnega dne Velikega očka zbere vsa družina. Vroča so razkritja osebnih interesov, zamolčanih resnic, v
alkoholu utopljenih intimnih občutkov, vroč je boj za dediščino. Veliki očka, pater familias, ki so ga lažne novice o zdravju osvobodile smrtnih senc, se je osvobodil spon lažne morale in enako zahteva tudi od svojega mlajšega sina Bricka, medtem ko do starejšega sina Gooperja, njegove žene Mae in Velike mami kaže zgolj še paleto odtenkov odkritega gnusa. Medtem ko se Brick sooča s svojimi demoni, se njegova žena Maggie, slovita mačka na vroči pločevinasti strehi, pridruži borbi za dediščino.

Dramaturg uprizoritve Vili Ravnjak pravi, da je Tennessee Williams mojster dramske forme, pisec briljantnih dialogov, predvsem pa izjemno pronicljiv upodabljalec kompliciranih človeških usod in čustveno nabitih življenjskih situacij. Izjemno sugestivno in suvereno upodablja svet primarnih človeških strasti, globoko zaraščenih v telesa dramskih oseb. Drama prikazuje egoizem primarnih preživitvenih instinktov (materialni pohlep, čustveno posedovalnost, telesno spolno slo …). Ti nagoni so
brezobzirni in surovi. Ker pa se udejanjajo v okviru navidezno urejenega in kultiviranega sveta, se izražajo na prikrit način. Williams kopreno zunanje uglajenosti postopoma odstranjuje, pod njo pa razkriva bestialno nagonsko moč. Williamsova drama govori o neiskrenosti, o zlagani vljudnosti, navidezni prijaznosti kot osnovi za toksičnost nekega družinskega okolja. Skupinski portret toksičnega družinskega okolja, ki ga je naslikal z Mačko na vroči pločevinasti strehi, je resnično osupljiv.

Tomaž Onič, profesor na Filozofski fakulteti v Mariboru (Oddelek za anglistiko in amerikanistiko), je v prispevku za gledališki list med drugim zapisal: “Poglobljena obravnava osrednje teme, tj. koncepta zlaganosti, bistveno presega preprosto presojo, da je nekaj prav ali narobe. Williams namreč pokaže, da je ta slabost vsrkana v vse medsebojne odnose in da jo – kar je še posebej šokantno – ljudje obsojamo zgolj selektivno: Gooperjevo in Maejino pretvarjanje vsaj na prvo žogo obsojamo in
njune spletke dojemamo kot zahrbtne in nepravične, medtem ko smo Brickovo neiskrenost v zakonu ter zamolčan, predvsem pa nerazrešen odnos do Skipperja pripravljeni pripisati Brickovemu bremenu in občutku krivde, pri tem pa ga opravičujemo z njegovo vlogo klasičnega aristotelovskega tragičnega junaka. Medtem pa nas Maggiejina laž, da je noseča, skorajda ne zmoti, ampak smo jo pripravljeni sprejeti kot uspešno taktično zmago, ki obrne potencialno delitev premoženja v ‘pravo smer’.”

Jan Krmelj, eden od vidnejših predstavnikov najmlajše generacije režiserjev, je Williamsovo besedilo bral kot portret egoizma in utesnjenosti, s katerima se soočajo vsi člani družine Pollitt. “V družinskih članih dejstvo, da bo oče umrl, prebudi preživitveni mehanizem, boj za dediščino; družina je res v nekakšni areni, kjer je boj za preživetje egoističen boj, tukaj želi vsak imeti vse, vsak je sam proti ostalim.”