Aida

Velika opera v štirih dejanjih

Libreto Antonio Ghislanzoni
Praizvedba opere 24. december 1871, Kedivska opera v Kairu

Aida je opera v štirih dejanjih in sedmih slikah, v kateri se je Verdi vsaj podzavestno, če že ne odkrito zgledoval po formatu francoske velike opere (fr. grand opéra), v katero so z namenom poudarjanja spektakularnosti in impozantnosti vključene še razkošne plesne (baletne) točke. Operni libreto naj bi po osnutku egiptologa Françoisa Augusta Marietteja napisal Antonio Ghislanzoni, čeprav je okrog literarne predloge še nekaj nejasnosti. Predvsem ni natanko dognano, kdo je resnični avtor
osnutka, bodisi omenjeni egiptolog in arheolog Mariette, ki je libreto predložil Verdijevemu prijatelju Camillu du Loclu, bodisi Mariettejev brat Eduard, ki je leta 1866 spremljal svojega brata po Egiptu, ko je zbiral dokumentarni material za razstavo leta 1867, in ki trdi, da je pravi pisec osnutka. Za nameček pa obstaja še četrta možnost avtorstva, ki ga dokazuje ameriška zgodovinarka in muzikologinja Mary Jane Phillips-Matz, saj naj bi po nekaterih indicih resnični avtor libreta bil
Temistocle Solera, ki se je podpisal pod avtorstvo libretov kar pet Verdijevih oper – Oberto, Nabucco, Lombardijci na prvi križarski vojni, Ivana Orleanska in Atila).

Kakorkoli že, po francoskem besedilu Camilla du Locla je Antonio Ghislanzoni (1824–1893), nekdanji baritonist, izdajatelj milanskega glasbenega časopisa Gazetta musicale in plodovit prirejevalec opernih libretov, delo prevedel v italijanščino, Verdi pa je sodeloval pri njegovi dokončni obliki. Opero je sicer naročil egiptovski podkralj Ismail paša za slovesnosti ob odprtju Sueškega prekopa leta 1870, a se je premiera zaradi nemško-francoske vojne zavlekla za več kot eno leto. 24. decembra
1871 je bila Aida le izvedena z ogromnim uspehom in je kmalu postala ena najbolj priljubljenih Verdijevih del in ena najbolj priljubljenih oper svetovnega repertoarja nasploh. Ko je obšla že vse svetovne odre, je leta 1912 v novi luči zasijala ob vznožju piramid na prostem.

Aida je po pravici eno najpomembnejših Verdijevih del. Skladatelj jo je oblikoval v velikih sestavih, tj. v prepričljivih glasbenodramaturških konfiguracijah z učinkovitimi stopnjevanji in predvsem s pretanjenim glasbenim kontrastiranjem med čustveno intimnim in družbenim, herojskim oziroma javnim. Že to, da je tako časovno kot prostorsko posegel v antično porečje afriškega Nila, je vneslo v evropski kulturni kontekst več kot zgolj mimobežno zanimivost. Z novimi harmonskimi sozvočji in s
tematiko, ki naj bi bila naslonjena na krajevno barvitost obrežij Nila, je Verdi pričaral eksotiko, ki je bila za tedanje (in tudi sedanje) občinstvo privlačna od prvega trenutka. Dosledneje kot v svojih prejšnjih glasbenogledaliških delih je Verdi izkoristil možnosti vodilnega motiva, ki se v operi ponavlja vselej, ko nastopi neka konkretna oseba oziroma se pojavi neka določena situacija. Na motivu Aide kot naslovne “junakinje”, Radamèsove srčne izvoljenke, sicer etiopske sužnje v
egiptovskem ujetništvu, sloni predigra opere; motiv faraonove hčere Amneris, ki je prav tako zaljubljena v Radamèsa, pa je drugi najpomembnejši glasbeni domislek. Večkrat se ponavlja motiv ljubosumja, vmes pa je posejanih nešteto čudovitih melodičnih invencij, od Radamèsove romance, namenjene Aidi v prvem dejanju (Celeste Aida), Aidini herojsko-hrepeneči ariji Ritorna vincitor (s konca prvega dejanja), prek triumfalnih fanfar iz drugega dejanja pa vse do sklepnega dueta v četrtem dejanju, ko
se Aida in Radamès, objeta v grobnici, v svojih poslednjih skupnih trenutkih poslavljata od sveta.