Še kakšna ura in bo konec. Konec te negotovosti, ki se že tako dolgo vleče. »Mi bo uspelo zdržati do konca? Joj, naj se že konča.«
Na sceni se menjujejo ljudje in nekaj govorijo. Delam se, da jih poslušam, pa jih v bistvu ne. Zanima me le eno. Mi bo uspelo? Nestrpno čakam dalje. Zdaj smo verjetno vsaj na polovici, če že ne pri koncu. Poleg mene nekdo zakašlja, v vrsti za mano se sliši tiho šepetanje. Zdi se, kot da se vsi že rahlo dolgočasimo. Ampak tako pač je na takšnih slavnostnih prireditvah. Tu in tam se kdo od govornikov pošali, v upanju, da bo nasmejal občinstvo. Jaz pa še kar čakam, kdaj bo dogodek dosegel vrhunec.
Naenkrat tišina. Slišim samo bitje svojega srca, ki se komaj zadržuje, da ga ne raznese. V dvorani se rahlo stemni, zasliši se pritajeno bobnenje, ki postaja vedno glasnejše. Približuje se trenutek odločitve. In takrat jo zagledam. Tako lepa, tako sijoča, tako veličastna. Ena in edina – Zlata žoga. Nagrada za najbojšega nogometaša leta. Gledam jo. Ob vseh osvojenih lovorikah si te želim najbolj. Ne opazim niti, da jo v rokah drži nogometna legenda Thierry Henry. Moje misli so povsem osredotočene na Zlato žogo.
Skoraj na glas se sprašujem: »Messi ali jaz? Jaz ali Messi? Jaz? Messi? Naj že povedo, kdo je zmagovalec!«
V zraku je čutiti napetost, ki jo umetno ustvarjajo govorniki na odru. Končno oznanijo: »Zlato žogo dobi… (tatatata) Christiano Ronaldo!!!!«
»To! To! To!« od sreče kaj drugega ne morem izustiti. Ponosno se sprehodim do odra in gledam, kako mi vsi v dvorani ploskajo. Od vznemirjenja se tresem. Imam jo. Držim jo v tresočih rokah in upam, da mi ne pade na tla. S pogledom iščem svoje najbližje. Vem, da so tu, a jih ne vidim. Solze mi meglijo pogled. Moram se zbrati in povedati nekaj besed. Veliko ljudem se moram zahvaliti, da lahko stojim tukaj na tem odru z veličastno nagrado v rokah. Od neizmerne sreče zakričim: »Uspelo mi je!«
Ne vem, kaj se dogaja za mano na odru. Vidim samo to lepo, zlato kroglo v mojih rokah. Zdaj je čas nepomemben. Ta trenutek bi lahko trajal tudi večno. Spet s pogledom poiščem svojo družino in prijatelje. To srečo si želim deliti z njimi. To je tudi njihova nagrada. Osvojili smo jo že tretjič. Upam, da drugo leto še enkrat, saj se želim po številu osvojenih Zlatih žog vsaj izenačiti s svojim največjim rivalom, Lionelom Messijem. Ker, takega veselja pa mu res ne smem prepustiti.
Pred odrom se drenjajo fotografi, ki kar tekmujejo, kdo bo naredil najboljšo fotografijo za jutrišnje naslovnice. Jaz se samo smehljam z Zlato žogo v naročju. Dvignem jo v zrak, pa spet stisnem k sebi, jo tu in tam poljubim. Obračam se levo in desno in se prešerno smehljam. Še nekaj posnetkov in konec.
Umaknem se z odra ter se končno pridružim svojim najbližjim. Srečni so tako kot jaz. Veselje je nepopisno. Večerno slavje bomo nadaljevali tako kot najbolje znamo. Z dobro zabavo, hrano, pijačo in odlično družbo. Danes so pozabljene vse bolečine, vsa odrekanja in vse solze. Danes je dan za veselje s tistimi, ki mi vse dneve stojijo ob strani in me spodbujajo, da ne odneham. Sem to, kar si mnogi želijo biti. Sem Cristiano Ronaldo.
