rekreacija

Kakšno je vreme? Ok, hladno, vendar ne preveč. Te hlače, ta majica. Jopa, jakna. Obul bom te. Dobro. A! Slušalke za na pot. Obvezno. Baterija je … ok, skoraj polna. V redu bo. Ključi nujno, da ne bom ob vrnitvi vseh zbudil. In grem. Ob zapiranju vhodnih vrat pa mama vpraša:

»Kam pa greš? In kdaj prideš?«

»Hmmm, v mesto. Ne vem kdaj, res ne. Enkrat.« 

»Dobro, javi mi vsaj.«

Saj res ne vem, kako bi drugače odgovoril. Ob odhodu skoraj nikoli ne vem, kam točno bom šel. Pač, dobimo se recimo na Glavnem trgu. Ali pa na Slomšku. Potem pa … hja, pravzaprav moja formula ven-ven ni splošna oziroma enotna. Za mene ven-ven pomeni že to, da grem zvečer s kolegi in s six packom Pilsa pred univerzo, ker v tuc-tuc klube pač ne zahajam rad. Pa v Mariboru kluba v pravem pomenu besede niti ni. Res ni. No, ostal sem pri potem pa … in ker se vedno zgodi drugače, bom povzel zadnjo izkušnjo ob odhodu ven-ven. Začetek je že znan, torej vreme, oblačila, slušalke, ključi in mama. Nakar pa, odvisno od razpoloženja, grem proti mestu s kolesom, avtobusom, največkrat pa peš. Tisti četrtek, petega novembra, sem šel peš. Dogovor je bil, da ko pridem v bližino centra, pokličem. Res in čisto res in iskreno kolikor se da, tisto večer nisem imel namena piti alkohola. Med potjo pa me je poklical Žan in takoj butnil:

»Alo, kaj boš ti pil?« 

Zdaj me je pa dobil nepripravljenega. Ja nič, par sekund sem premišljeval, nato pa rekel, da bom neko vino. Belo. Zmenjeno. 

»Al’ pa ne, daj vzami mi rdečega. Pa oro.«

Uh, to mi bo pasalo. Pa že zadnjič sem to pil. V bistvu sem se takrat drugič v življenju zavestno odločil, da bom pil rdeče vino. Drugače vedno belega. Mogoče pa se bo to spremenilo … Dobro, izgleda, da bom nekaj malega spil. Pa saj mi bo pasalo. Kul.

Grem torej proti centru, pokličem in mi Žan reče naj pridem na Gregorčičevo, ker so tam pri Filipu, njegovem kolegu arhitektu. Dobro, fino, bomo lepo na toplem. Pridem v pravo moško gnezdo, kjer so Žan, Mario in Filip. Ker je Filip iz Varaždina, se trudim nekaj pričati, samo mi treznemu nikoli ne gre. Spijem par kupic, na koncu še borovničke, ko naenkrat znam hrvaško. Super. Ajde, samo pričaj. Po poti do Štuka, šli smo namreč na hip-hop večer, Došo, Trkaja in Nipkeja, sem Filipu težil naj mi našteje nekaj njegovih omiljenih pisateljev in pesnikov, Hrvatov, seveda.

»Ma ne znam … ne znam.« 

Potem jih je vseeno nekaj navrgel, njihova imena sem si zapisal, a tako grdo, da se ne da prebrati. Prišli smo do Štuka. Tam sem spil še dve pivi, to vem. Potem pa se žal ne spominjam več vsega dogajanja. Vem, da sem se zunaj z »lokalci«, kakor smo se sami poimenovali, ko nas je nekdo iz nekega drugega mesta vprašal kdo smo, pogovarjal o slovenski rap sceni. Pa vem, da sem pubecoma predstavil te naše delavnice. Da delamo za Maribor. Potem pa vem, da smo se slikali z Došo. Vmes je on rekel »tko je to«, pa sem mu odgovoril s »tak’ je to, ne tko je to.« Pa se je samo smejal. In to je to, kar se spomnim. Aja, koncert je bil v redu. Doša, recimo, da mu lahko rečem starešina slovenskega rapa, je bil več kot odličen. Res. Trkaj je bil na odru čisto malo, ko pa je prišel Nipke, pa sem šel na svež zrak in se ujel v debato z »lokalci«.  

Vmes smo se s prijatelju porazgubili, a na koncu smo se našli in šli skupaj domov. In kaj dela pijan človek, ko gre domov? Ja poje si. Valda. In o čem si poje v Mariboru? Ja o Mariboru. Itak.

»Jako lijepo pjevaš.«

To mi je rekel Filip, ko sva se nekaj dni kasneje videla. To mi je rekel. Ja, malo me je ratalo sram, ker je on bil tisti četrtek dokaj trezen, a sem se samo nasmejal in pomislil, kako mora biti treznim ljudem tečno ob pijanih, a da so si sami krivi. Recimo. Mogoče si niso. Nima veze, stvar treznega. Saj ven-ven ne pomeni, da se moraš napiti. Samo meni je boljše. Drugače lahko vsaka kavica s prijatelji na Poštni pomeni ven-ven. No, napiti, ali kakorkoli drugače spraviti telo v to … stanje. Drugačno stanje.

Zgodaj zjutraj. Ura je ob treh ali štirih. Kakšnih sedem ur nazaj se je začelo. Tako, po protokolu. Najprej tuš, potem outfit, ki se nujno loči od tistega v ponedeljek, sredo, četrtek in nedeljo. Nima veze, če na faks hodiš oblečen v prvo stvar, ki jo zjutraj uvidiš v omari – torek, petek in sobota potrebujejo tvojo pozornost. In od ostalih. Make-up. Tak, da se pred ogledalom gledaš dve uri ali pa maksimalno petnajst minut. In dišeč Dior, Channel ali podoben fake. Pritisk dva krat in še enkrat toliko za ziher. Ja, danes dišiš kot dama, ne kot Katy Perry. Danes si kot Hugo Boss, ne pa Iglesias s čepico. Predzadnja postojanka – ogledalo. Da oceniš, če je vse tako, kot mora biti. Še zadnji check pred tistim čez par minut. Nato ključi in študentski skupni prostor. Aja, pa še domska. Ker če je ni, adijo. Zjutraj nočeš pogovora z varnostnikom o lokaciji in razlogih neimetja lastne domske izkaznice. Ne. Ker se ti takrat mudi na zadnjo postajo – soba, kopalnica, wc školjka. Ne nujno v tem zaporedju.

Skupni prostor. Prvi del ekstaze. Evo, Lidl, spet si nas rešil. Dobro, da te mamo. Pa še pretegnit se ni potrebno preveč, da te dosežemo. E, to je to. Najbolj poceni vino in še cenejša cola. Glavno, da je. Samo, da je tekoče. Pa kak čips, da pol res samo ne pijemo. Zdaj je na plano pritekla sreča. Dobra podlaga preden se odpraviš naprej. 

Zdaj si že nalit. In tvoja klapa. En bolj od drugega. Bolj se zibljemo, rajši se mamo. Pozdravljamo se vsepovprek in smo najboljši prijatelji – BFFFFFFF. Ja, for ever. Edini for ever, ki šteje pičlih sedem do osem ur. Zdaj se pogrešamo, obujamo spomine od drugih noči, ko smo bili še bolj naliti. To je to. Tak se gre vun. Ne pa na deci redečega in na pogovor.

Ja, smo že na poti v drugo ekstazo. Zato pogovori o lokaciji – kam sploh gremo. Stvar ni tak preprosta, ker zahteva nekaj logistike. Gremo prvo v Kaos? Tak’ malo, samo pogledat, če je kaka duša tam. Pa mogoče še odšpilamo biljard, če ne bo gužve. Eh, pa kaj boš z biljardom. Gremo dalje.

Trust? Ne, tam je preveč gužva. Gremo v Fuego. Ker relativno blizu sta še Patrick’s in KMŠ. Ubijemo najmanj tri muhe na en mah. Kaj boš najprej v Kaosu, pol pa se plazil še dol do Glavnega trga in Poštne.

Fuego. Latino muzika. E, zdaj pa smo lahko Iglesiasi, samo brez čepic. Naročimo dva litra cuba libre in mojita. Malo plešemo, pogovor je zdaj prisilno odveč, ker se itak ne čujemo. Razen, če se deremo en drugemu v uho. Pa saj si bomo več povedali, ko gremo v KMŠ.

KMŠ. Najprej vstopnina. Takšna, simbolična cena 2€. Jao, še 50 centov dodaš pa maš že jeger colo. Pa dobro, zdaj smo tu. Zdaj te gremo notri. Ja, eno jeger colo bomo danes manj spili, ker 50 centov je še garderoba. Zdaj tak ni druge. Bomo pač tu do konca, ker smo itak preplačali vstopnino in garderobo. Gužva. In Erasmusi. Komerciala nabija. Pojemo na ves glas, ker zdaj nabija naša himna. To je to. Kelnarci naročimo par bambusov. Zdaj je fajn, da preklopimo na bambus. Plešemo. Kot da smo prvič zunaj. Naj nas vsi vidijo, da obvladamo. Smeh. Režanje. Alkohol deluje.

Nihče se noče več premakniti, ker je tukaj že preveč ekstazno stanje. Bomo Patrick’s prestavli na naslednji teden. Spoznamo nekaj novih ljudi, kar se ne zgodi prav pogosto. Večinoma Erasmuse. Se nam še par duš pridruži. Spoznavamo se z vrsto trivialnih vprašanj:  kam hodiš na faks, kaj študiraš, kako vidiš Maribor, kakšni se ti zdijo ljudje. Mogoče si izmenjamo kontakte, da se vidimo še kdaj ali da se zmenimo za kavo. Poteza, ki jo vsak z veseljem sprejme, realizira pa le peščica. Pa dobro, vsaj žurali smo ga na polno skupaj.

Počasi postajaš utrujen in začneš misliti le še na toplo posteljo. Posloviš se od vseh znanih in neznanih obrazov in odvihraš domov. Pred Štukom te omami vonj po svežem kebabu. Še ena postaja. Odpreš denarnico in upaš, da imaš še kaj drobiža. Še ravno toliko je ostalo. Super. Še dobro, da imamo tale Fast Food pri Štuku. V hladilniku je ponavadi tako ali tako samo kak jogurt in kos kruha od popoldneva. Z zadovoljstvom vzameš vrečko s hrano in prispeš do vrat študenta. »Domsko, prosim.«

Sobotno popoldne se počasi uklanja večeru. Z Mojco sediva na pozni kavi in razmišljava, kako oz. kje preživeti večer. Malo še obujava spomine na študentske čase, ko kraj zabave ni bil tako resno vprašanje kot danes. Pa sva se zmenili, da se slišiva okoli devete ure zvečer, če nama še bo za it ven. Odideva vsaka v svojo smer.

Imam še približno tri ure časa. Ravno dovolj za večerjo, tuširanje in razmislek o večernem »outfit-u«. Kot vedno bo najbolj trpela omara, ki je sicer polna oblačil, ampak kot zakleto, danes nimam kaj obleči. Pa saj niti ne vem, ali sploh greva ven. Bova bolj notri ali bolj zunaj? In ko se tako z omaro prerekam, kam mi je skrila tisto črno obleko, zazvoni telefon. Mojca je za akcijo. Sporoči, da bo kmalu pri meni, jaz pa še vedno skačem po sobi sem in tja ter iščem nekaj, da navlečem nase. Odločim se, da počakam Mojco, da vidim, kaj ima ona oblečeno, da bova usklajeni.

Kmalu po hodniku zaslišim znane korake nato še nadležno piskanje zvonca. Mojca s seboj prinese tudi sestavine za najino priljubljeno toplo pijačo, ki se v hladnih večerih še kako prileže. Kaj kmalu po stanovanju zadiši po cimetu in nageljnovih žbicah (klinčnkih), ki čarobno oplemenitijo okus kuhanega vina. A še preden si privoščiva topli napitek, za pogum odpreva šampanjec, ki mi ga je lani kupila za rojstni dan. Seveda v najino družbo povabiva še cimro, ker v dvoje je lepo, v troje pa še lepše. Glede na to, da je padla odločitev, da greva potem na zabavo osemdesetih, smo se začele glasovno ogrevati v tej smeri. Večglasno »fušanje« je verjetno prebudilo koga od sosedov, ampak to je zgolj majhna oddolžitev za njihovo poletno izlivanje čustev in izmenjavo konstruktivnih mnenj. Tako se po stanovanju kmalu razležejo zabavni ritmi, ki so se vrteli na slovenski in tuji sceni v osemdesetih.

Ura se je nevarno približevala čarobni dvanajsti, ko je bil nočni mir vse prej kot to. V izogib neželenim sosedskim nesoglasjem, sva se z Mojco počasi, ampak res počasi spravili za ven. Še zadnji požirek toplega napitka in gremo. Hladen zrak naju je dobro stisnil v svoj objem, zato je bil najin korak skoraj dirjajoč. Izbereva najbližjo pot do želene destinacije – Satchmo. Na poti srečava peščico ljudi, ker je pač pozna ura. Okoli enih, morda malo pozneje, prispeva v klub. Plačava vstopnino, vstopiva ter si utreva pot do šanka. Še dobro, da je Mojca visoka, ker jo je nemogoče zgrešiti, zato je bila runda »black night« kmalu pripravljena. Ozreva se po klubu in poiščeva prostor za ples. Nenavadno veliko prostora je bilo tam spredaj, kjer se po navadi sploh ni dalo stat. DJ je rolal muziko, za katero nisem bila prepričana, da je bila iz »mojih časov«, pa folk tudi ni bil najbolj »in the mood for dance«. Za ziher sva naročili še eno rundo in upali, da se bo morda Dj glasbeno kaj poboljšal. Pa ni nič kazalo na to. In ker se je nama res plesalo, sva se odločili, da greva pogledat še kam drugam. Na vsezadnje je v mestu več kot dovolj klubov za plesanje.

Nisva dolgo razmišljali, kam bi lahko šli. Ker sva že cel večer nostalgični, sva se odločili obiskati še Trust. Tam sva se vedno dobro zabavali in predvsem dobro plesali. Neverjetno hitro sva prehodili pot po Gosposvetski do Trusta. Kot bi naju kakšna nevidna sila priganjala. Ali pa res močna želja po dobri zabavi. Končno prispeva do vhoda in potem je sledi šok… Trust je bil zaprt! Ob pol dveh zjutraj iz sobote na nedeljo ponoči! Ne se hecat! To se nama ni zgodilo… še nikoli, v bistvu. Razočarano se spogledava in v trenutku nama postane žal, da sva sploh šli ven, ker sva se v stanovanju odlično zabavali. Ni nama preostalo drugega, kot da sva se odpravili proti domu. Ker je bilo do mojega stanovanja predaleč, sva šli k njej in tistih petnajst minut je beseda tekla o tem, da zabava zunaj še zdaleč ni nujno, da je tako dobra kot tista doma. Prispeva do stanovanja in se vsedeva na kavč. Počakava še toliko, da vidiva, ali bo telefon sam prestavil čas iz poletnega na zimskega. Neumno. Vem. Je pa bilo nenavadno priti domov ob pol treh in iti spat ob dveh.

V Mariboru it’ ven je sobotni standard.

Sedimo in nostalgija nas preplavlja, ko ob špricerjih zaidemo na staro priljubljeno temo. Mariborske sobote. Ko si vzamemo čas, da se spomnimo vseh bedarij, ki smo jih počeli, ko smo še delali bedarije.

Ko je it’ ven v Mariboru pomenilo sedeti v Udarniku ob jeger-kolah s prijatelji v noro dobrih debatah, ki so se boljšale sorazmerno s številom popitih rund. Tista nostalgija, filing, da tako dobro več ne bo nikoli. Da nikoli več ne boš s tako dobro družbo in se več nikoli ne boš imel tako super.  

Drenjati se v premalih prostorih s predragimi koktajli v rokah na razstavah in predstavah umetniških kolegov. Z veseljem, ker spoštuješ ljudi, ki v bedni ekonomiji še kar gurajo in ustvarjajo, medtem ko bi ti najraje pustil vse in se zavlekel pod odejo in tam ostal do naslednjega vikenda.

Jutra moralnega mačka. Pa kaj jutra, cel teden. Ko opit deliš svoja mnenja z vsemi, ki jih srečaš. Reality check zase, ne delaj tega. In potem si še cel teden prisegaš, da boš od zdaj naprej tiho. Vsaj do naslednjega vikenda, ko greš spet ven in delaš isto.

Pošiljanje pijanih smsov vsem v imeniku, ki so se znašli na poti tvojemu prstu. Kdo se ne bi razveselil nerazumljivega smsa, ki ga bo zbudil iz spanca sredi noči.

Pred Kmš-jem mrtvo pijan pasti na glavo in odrgniti čelo. Ali si na stopnici razbiti ličnico. Zviti gleženj na plesišču ali zlomiti noht na kozarcu. It’ ven v Mariboru je znalo biti nevarno.

Ko nas je kolega vse skupaj ob treh zjutraj nabasal v avto in odpeljal v McDonalds, da pojemo pomfri in potem zaspimo v avtu, medtem ko nas razvozi domov.

It’ ven v Mariboru je bila tista svoboda, ki si jo občutil, ko si na polno grlo in brez posluha pel v oglušujoče glasnem klubu. Ko se rola tisti komad, na katerega vse punce začnemo skakati, roke tiščimo v zrak in kričimo.

Pomeni srečati tipa, ki ga nisi srečal že od tistega večera, na katerega si mislil še tolikokrat. Pri šanku naročiti najdražjo pijačo v klubu. Viski za 22 eurov. In potem prositi, če lahko dolijejo še malo kokakole.

Najti vedno nove najboljše prijateljice v vrsti za stranišče. Punce nikoli nismo tako prijazne ena do druge kot na KMŠ-jevem stranišču.

DJ-u gnjavit za isto glasbeno željo vsak vikend, mesec za mesecem, ker se pijan nikoli ne spomniš, da sploh še obstaja kak drug komad.

Nalimati se na šank in naročiti rundo tekil, ki jih noben noče. Nazdravit in spit. Ugotoviti, da to ni bila dobra ideja. Naročiti še eno rundo za vsak slučaj.

Proti jutru pred klubom žicati za cigarete, ker se ti je pač zaluštalo in potem skaditi novim znancem celo škatlico.

Je držanje kolegice pod roko, ko vijugata po cesti in si brez posluha pojeta neko pesem, katere besedila sploh ne poznata. Je držanje za roke, ko s tipom lovita taksi. Vračati se domov ob vseh urah dneva. Ružiti s ključi v iskanju ključavnice, potegniti tipa za roko v stanovanje, končno se znebiti pet, prebiti do postelje, sleči oblačila in se skotaliti v posteljo. In se potem v ritmu vrtenja v glavi spustiti v spanec.

It’ ven v Mariboru je tisto veselje v nedeljo zjutraj, ko se zbudiš, odpreš oči in obrneš v postelji. Se nasmehneš in si misliš, da si v tem trenutku zagotovo najbolj srečen človek na svetu. In to samo zato, ker si bil prejšnji večer dovolj pameten, da si na nočno omarico nastavil kozarec vode.

Tako. Ne samo v Ljubljani, temveč tudi v Mariboru. V Koloseju. Po prvem petkovem filmu, Srednješolci, se je zahotelo še Mladosti, a karte so bile razprodane. Bo pač treba računati vnaprej, čeprav sem vedela, da se kaj takega lahko primeri.

Čeprav so Mariboru dnevno odmerili le po dve filmski predstavi, kar gre še posebej v minus zlasti za konec tedna – v tem ne mislim na zaslužek, ampak primanjkljaj v možnosti količine ogledalnih filmov. Razumem, da je dogodek ljubljanski, a vseeno bi lahko dodali več.

Kraj odvijanja niti ni tako sporen, čeprav bi ga lahko dali v mrtev Kino Partizan*, saj vzdušje gledanja filmov v stilu Filmov tedna ali Sedmega pečata kliče po večji pristnosti atmosfere in čarobnosti.

Srednješolci so postmodernistična zmes vsega. Knjižnih in filmskih referenc. Vprašanj zgodovine, delitev, umestitev. Vprašanja o odraščanju. Družinskih travmah. Politiki. Narodnosti. Spolni identiteti. Osamljenosti, uporništvu. Umetnosti. Razstavi, ki je dolgo zatajevane usmeritve vse skupaj pognala v zrak. Točno – o vprašanju glede svobode. O tem, kam nas sovraštvo in delitve privedejo. Kot usodno ravno na dan ene izmed večjih tragedij v Franciji. Da se razumemo – sem za vsakogar. Zgolj za nasilje ne.

Zgroženost, kako živ ostane spomin tudi med mladimi, ki bi morali že to pozabiti in se ne več deliti, razvrščati. Odraža še vidno živ spomin, ki prerašča v simbol večnega vprašanja – zakaj? Ko jih napadena razredničarka zapre v razred, začnejo padati ob stereotipih, predsodkih, lažeh, zatrtih strasteh. Mladostniki, odklopljeni od sveta, se morajo tako soočiti ne samo kot razred, temveč tudi kot posamezniki. In ja – a ni to dobra iztočnica, da o tem začnemo razmišljati tudi sami? Situacije so znane. Nič presenetljive. Vloge so razporejene dosledno. Frajerji, odpadniki, snobinja, uporniki. A ostaja ključna poteza – kako bodo v takih okoliščinah znašli?

In sedaj k izvedbi. Tudi mi smo bili nekaj minut vklenjeni. Film se ni premaknil kar nekaj minut – scenarij ali tehnična napaka? T. i. grobarka, kot so ji pravili, nas je naslonjena na vrata WC-ja prodorna gledala. Meni osebno – poleg vloge učiteljice zgodovine in njenega umetnika najbolj priljubljen lik. Skrivnostna, a hkrati najbolj odprta za kompromise in pomoč. In prav tako drzna.

Še bolj drzna pa je bila sobotna Čisto nova zaveza. Deklica Ea, mama in oče. Ki je bog. Dela slabo, a hči tega noče več. Bratu ni uspelo. A njej je. Tudi vera je lahko zabavna. Tudi krščanska. Ko po posvetu z bratom oziroma kipcem Jezusa obvesti vsakega, kdaj bo umrl, se odpravi na pot. Skozi domač pralni stroj. Barvno pranje in nekaj obratov in že se znajde pri Viktorju, prisrčnemu in domačemu brezdomcu. Njegova hiba je polletno bivanje v zaporu. Skupaj obiščeta pet novih apostolov in apostolinj, da lahko spišeta Novo zavezo. Vsega skupaj jih mora biti osemnajst. Številka, ki govori o Eajini mami, zatajevani gospodinji, ki ima rada bejzbol ekipo in vezenje gobelinov. Medtem ko Ea in Viktor iščeta, pišeta in rišeta novo zavezo, oče, hudobni bog, išče njo. Ugotovil je, da svet kot ga je ustvaril, ne bo mogel več držati v šahu. Juhej, oblastnik, ki se mu začne goditi vse slabo že zato, ker je tako godljo in Murphyjeve zakone zakuhal sam. Ea se mu dokončno upre, ko jo najde. In ona najde prijatelje. Zaveda se, da še lahko doživi marsikaj, tudi to, da joče.

Ko jih najde, se na sliki Zadnje večerje zgodi dopolnjeno je. In tu pride mama. Ključen predmet, s katerim je delal oče, računalnik, izključi … Ko že skoraj misliš, da bo vse šlo adijo, da bo letalo strmoglavilo na polno obalo, kamor so prišli umret ljudje, zraven pa njihovi svojci – profit in pohlep tudi tukaj ne počivata, se mama po ponovnem vključenju računalnika prijavi z geslom. 18. Reši svet. Boginja. Vse se zažene in vzpostavi na novo. Bog-oče išče pot nazaj, a je ne najde.

Film, ki smeši prej slabotneže kot kaj drugega. Ja, to je Liffe. Mešanica kritičnega pogleda in momentov, da težko greš iz njih.

Ko grem ven-ven, grem po navadi s sošolci. Lahko bi rekel kar z vsemi, saj nas je samo sedem v razredu. Ti naši »odhodi« v nočno življenje niso kaj prida pogosti, vendar ko se najde prosti čas in se v mestu odvija kakšen zanimiv dogodek, ne oklevamo dolgo oz. se samo vprašamo, kje in kdaj se dobimo.

Včasih je to izgledalo tako, da smo se dobivali na tradicionalnem mestu, v Magdalenskem parku, spili kakšno pivo ali dva, včasih še kaj več in se počasi odpravili proti klubu Plusminus. Vedno ko sem zašel v ta klub, je bilo to takrat , ko je se je odvijal največji dijaški party v mestu Prva Največja, kjer je bilo res veliko ljudi. Kaj veliko, enkrat se jih je zbralo več kot dva tisoč. Videl sem veliko starih prijateljev, bodisi iz osnovne šole bodisi od kod drugod, z njimi rekel kakšno, saj se z nekaterih nisem videl po dve leti. To je pozitivna stvar. Hja, spoznal pa sem tudi negativno plat tega partija.

Skoraj vsakega fanta, ki sem ga vprašal s kakšnim namenom, je prišel je rekel: »Prišo s’n na fixe.« Kaj za vraga bi naj to pomenilo, sem se spraševal. Sčasoma sem uvidel, da gre za punce, s katerimi izmenjaš slino samo za eno noč, primeš kar je za primit’ in greš. Preprosto, toda v čem je poanta vsega tega. Zakaj dekleta to počno? To se sprašujem že dolgo časa. Še najbolj pa žalosti dejstvo, da gre med drugim tudiza dekleta, ki so nekatera stara manj kot petnajst let. V klub je vstop osebam mlajšim od petnajstih let sicer prepovedan, toda zato pa obstajajo »fake« osebni dokumenti. Varnostniki zagotovo vedo, da ne gre za ta prave osebe , ampak jim je vseeno, tako kot že vsem počasi v naši državi. Opravljajo zgolj svoje delo, varnost v tem primeru mladih pripadnic nežnejšega spola pa jih niti malo ne briga.

Pred kratkim sem govoril z očetom o teh »fixih« in je dejal, da tega, ko je bil najstnik, ni bilo. Obstajalo je neko dostojanstvo in etična pravila. Če je kakšno dekle lahko za roko držal, je bil že cel vesel. Danes pa je to na glavo obrnjena slika in ne vem, kam to vse skupaj pelje. Po moje pa se takšne in drugačne stvari glede deklet dogajajo zaradi pomanjkanja komunikacije v družini. Punce so vse bolj in bolj predrzne (ne vse, da ne bo pomote), vendar ne mislim samo na te ta »lahke«, ampak tudi na tiste, ki so v ljubezenski zvezi po kakšen mesec in že spijo pri fantih ali obratno ter imajo posledično spolne odnose. Poznam jih pa nekaj, ki so mlajše od mene, star pa sem sedemnajst let. Kaj sploh reči na to?

Dandanes, ko sem že malce odrasel, sem se naveličal takšnega »žuranja.« Raje zaidem na kakšno športno prireditev z vrstniki. Plusminus pa sem zamenjal s Štukom, kjer je zanimivejša in ne tako glasna glasba. No, ko smo že pri muziki, končal sem nižjo glasbeno šolo iz klavirja in vem katere pesmi so kvalitetne in katere ne. »Turbofolk balkanska« glasba igra najpomembnejšo vlogo v klubu ob Dravi, kar je žalostno. Gre pa hkrati tudi za poneumljanje ljudi, saj se v pesmih te zvrsti venomer ponavljajo bolj ali manj isti ritem, besedilo in način izvedbe skladbe.

Na Štuku pa imaš moč spoznati drugačne ljudi, v pozitivnem smislu, saj se z nekaterimi lahko zapleteš v kakšen resen pogovor . Ne tako kot v Plusminusu, kjer so na repertoarju poleg pomanjkljivo oblečenih »štirinajstletnic«, podna od glasbe še t.i. »babje čenče«,iz katerih nimaš nič kaj pametnega za izvedeti.

Skratka, v našem preljubem mestu nimaš kdo ve kakšne izbire kam iti v »lajf«. Upam, da se bo na tem kaj izboljšalo, vendar dvomim, saj je sprva treba Maribor postaviti na noge. Predvsem kar se tiče gospodarstva in industrije. Pomembno pa bi bilo postati tudi konkurenca drugim mestom v Sloveniji in tujini, zlasti na področju turizma. Šele nazadnje pa pride tisto, kar tudi nekaj v življenju šteje: zabava.

Že, ko si se rihtal za ven, si vedel, da bo prišel tudi ta trenutek. Po noči, ko si spil vse in zapravil vse, in pecal vse, sicer neuspešno, ampak si bil blizu, zdaj stojiš v vrsti za kebap na stari avtobusni. Dani se. Polit si z rdečim vinom, adrenalin rahlo spušča, začenjaš čutit svoje telo in čakaš. Mrazi te, morala je nizka. Vrsta za kebap je namreč znak, da ne boš več doživel ničesar nepredvidenega. Vse kar lahko iztržiš iz današnje noči, slash jutra, je to, da ultimativno zagušiš kebap-majstru ali taksistki Ireni…

Kot bi se za najstarejšega (re)kreativnega delavničarja tudi spodobilo, sem te občutke posikal iz spomina. To bi zame pomenilo ven-ven. Zdaj pa hodim samo še ven, kar pomeni, da greš na koncert na Poštno, v Udarnik na film plus pivo, po fuzbalu v Tabu, v Living room s kolegom, ki ga nis videl že dolgo,… Vsi ti „ven“ imajo skupno značilnost. Da nikdar ne načrtujem, da bom ob polšestih stal v vrsti za kebab. Se pa potem pogosto zgodi. Temu se potem ne reče, da si šel ven-ven, ampak, da si šel ven in se ti je ponesrečilo…

In čeprav se mi po enaintridesetem tudi ponesreči poredkeje, ostajam v upanju, da je to samo sezonska kriza in ne to, kar mi poskušajo dopovedati kolegi. Mogoče samo tempiram formo za veseli december, ali pa že nabiram moči za krizo srednjih let? Če je le možno, se v zadnjem času vselej izognem trenutku, ki bi lahko umirjen večer prevesil v ponesrečenega. To je tista ena sama stotinka, ko je potrebno odreagirati. Ko se odpre štajersko srce in namesto, da ob pol-enih v Hudi Kavi naročiš kratke na stare cajte za vso omizje, pogoltneš in preusmeriš misli drugam. Na krizo, šparanje, glavobol, mačkastno in izgubljeno nedeljo ali na mehur. Potem se namesto, da bi se zadrl runda pa ko jebe, obrneš in greš na wc, kjer imaš dovolj časa, da se pomiriš in tako večer normalno utiriš. Kolegi imajo prav. Staram se. EMŠO. Kakorkoli obrnem, 33. Penzija.

In ja, tudi na Štajerskem čas teče naprej. Poroke, otroci, fantovščine, tridesetke, štiridesetke,… in pijemo. Ampak to so posebne prilike, tudi temu se ne reče ven-ven, niti ven, ker na koncu kar ostaneš doma ali pa v kakem zabačenem kafiču, kjer s kolegi objet poješ tiste, ki so ostale skupne še iz otroštva. Od višine se vzvrti, O moj maribor, Toti presneti,… pa še to samo refrene, vmes pa mrmraš ali se tu in tam na glas zadereš verz, ki si se ga spomnil od takrat, ko smo skupaj hodili ven-ven. Tudi kebab-majstra in taksistke na koncu ni, ker te pelje kar direktno domov od kolega punca, ki ni pila.

Ja, to so te pijanice, ki se začnejo v že v zgodnje-popoldanskih urah in več ne trajajo do jutra. Na zadnji kolegovi poroki, ko nam je v Gostilni Anderlič igral Export B, sem zaspal že ob 2h. Kar tam. Eni so med tem že šli domov. Bilo je lepo, ko sta se poročila, tisti riž, ki se meče v zrak, skupno fotografiranje in tako. Čez dan smo se veliko družili in pogovarjali, vse tako kot more biti. Potrebno je biti v koraku s časom… in svojo starostjo…

Postaja mi vse bolj jasno. Navade pitja ostajajo, le izgovori so drugačni. Pit začneš vedno bolj zgodaj in greš vedno bolj zgodaj spat. Zdaj si že znam razlagat ritualna nedeljska predopoldanska srečanja sorodnikov, ki sem se jih v skladu s pričakovanji udeleževal hudo mačkast. Vem zakaj so oni že ob 10h odpirali pivo in nazdravljali. Bili so nadnaravno živahni, govorili preveč opolzke vice za takšno uro in se prvič zmerjali že okrog opoldneva. Po štartu formule je stric, ki je vedno ukradel čago že ornk nalodan zaspal in potem so tudi ostali dobili možnost, da spregovorijo. Potem pa so šli vsi ob petih domov. Vozil je stric, ker je seveda bila taka navada.

Zagotovo mi preti tudi to. Vse to bom doživel, ker hodim v koraku s časom. Zagotovo bom dokaj kmalu vstajal z sončnim vzhodom. Morda ne bom postal kebab-majster ali taksistka Irena, bom pa ob šestih zjutraj počel kaj druga. Karkoli, samo da bom lahko pizdil na brezdelneže, brezobrazneže, izgubljeno generacijo, in vandale, ki so spili in zapravil vse in ob tej uri še vedno veni čakajo v vrsti za kebap. Veni-veni. In vmes šluknil kakega kratkega..

Penzič

Hodim na tretjo gimnazijo, program predšolska vzgoja. Tam moraš biti večji umetnik kot na AGRFT. Že od prvega leta imamo likovno vzgojo, glasbo, ples, petje, instrument. Z vsakim letom izpuhti par uporabnih predmetov, nadomesti pa jih par umetniških in vzgojnih. V tretjem letniku imamo le še angleščino, slovenščino in matematiko. Namesto zgodovine, geografije, fizike… imamo tri vrste likovne vzgoje, predmet, kjer moramo za oceno izumiti igrače, in enega, kjer moramo sami sestaviti celotno igro iz ene pravljice. Vključno z glasbo, plesi, sceno in ostalim, za kar sicer plačujejo odrasle ljudi. Zraven teh predmetov pa imamo seveda tudi klavir, kitaro in frulico. Svoje znanje bi naj predstavili enkrat tedensko profesorju, on pa ti potem da še več pesmi.

Ampak, kako pa naj se kar sredi ničesar naučim igrati klavir?? Posedejo te pred klavir in rečejo: »Tako, tu maš note, zdaj pa špilaj, Mozzart!«Potem ko par minut kot zabodena kura strmiš najprej v note, potem pa še v tipke, se končno opogumiš in vprašaš: »Kaj bi naj zdaj naredil?«. Potem seže profesorica čez tebe in s svetlobno hitrostjo zaigra pesem. Potem bi jo moral posnemati. Pa kaj je narobe z vami, saj so se vaši prsti prehitro premikali, da bi ji sploh lahko videla! Nadnaravno inteligentno zineš aha! in še naprej strmiš v note kot zajec v matematični učbenik. Potem pritisneš na par naključnih tipk in upaš, da si zadel saj eno pravo. »Ne, tu je fis, ne pa c!« Ok. Katera tipka naj bi že bila fis? Ves zdelan se petnajst minut pozneje zvlečeš iz kabineta in se zahvaljuješ vsem silam, da je tega končno konec. 

To ponavljaš vsak teden brez vsaj malenkostnega napredka. Potem pa kar naenkrat profesorica reče: »Veš, drug teden bom ocenila tvoje igranje. Za dve bi morala imeti narejenih vsaj dvajset pesmi.« Kaj??? To je dejanski predmet?? To mi bo ocenila?? Zakaj za vraga mi ni tega povedala na začetku leta? Jaz imam vendar narejenih komaj pet pesmi. S tem, da je bilo moje igranje le teh neizmerna muka za obe s profesorico. Meni, ker nisem znala, ubogi profesorici pa zato, ker je to naravno katastrofo morala poslušati. To ni bilo igranje. Bilo je brutalno mesarjenje čisto dobrih pesmi in počutila sem se, kot da sem onečastila klavir s svojim igranjem nanj. Po dveh letih sem se že skoraj navadila, potem pa BAAAMF!! Jebeš klavir, zdaj boš znala igrati na kitaro.

Tam se ponovi enako kot pri klavirju – s to izjemo, da sem pri kitari že vedela, da je predmet. Pa da je kitara dosti težja. Ko sem vsa ponosna po dveh tednih zaigrala zelo polomljeno verzijo Miške, pa me profesorica vpraša po ostalih šestih pesmicah, ki bi se jih morala naučiti. Pa daj no, ženska, pusti mi malo upanja! Profesorji vedno preprosto sklepajo, da boš nadarjen za glasbo. No, jaz sem brez problema opazila, da nisem in nikoli ne bom. Edini talent, ki sem ga razvila med temi mučenji, je izmišljevanje mojstrskih izgovorov:

1. Oprostite, gospa profesor, nisem morala vaditi, ker je moj sintisajzer vadil spontan samovžig.

2. Tudi danes ne morem, ker nimam not, saj je doma zmanjkalo wc papirja.

3. Zakaj me ni bilo prejšnji teden? Pingvin me je napadel sredi belega dne in sem bila preveč pretresena.

Po šestem takšnem izgovoru, ki jim profesorica iz nekega meni neznanega razloga ni verjela, ji je nehalo biti smešno. Zato niti tega talenta nisem več razvijala in ostalo je pri tem. Torej, kako postati glasbenik v štirih letih? 

Sami se naučite. Bo zagotovo bolj učinkovito, kot je moje šolanje pri meni.

Vsake štiri, vsake pet, zopet vsake štiri, pa spet pet, pa malo pomiksaš, dodaš referendume, pa dobiš ogromno količno odločanja, svoje demokracije. Mnogim že pošteno najedajo, ta druge pa pritegnejo s svojo nejasno zapletenostjo, besedami, ki jih ne razumejo, in žajfnico, ki jim je nadomestilo za izpuščeno popoldansko špansko telenovelo na Popu. Vse skupaj pa je zgolj re-make starega dobro poznanega filma, z novimi svežimi igralci. 

Dobro znano je, da je volilna udeležba v Sloveniji katastrofalna. Menim, da je zato kriva neka podlaga v naših mislih, ki je zgrajena povsem napačno. Nekdo si misli, češ, če ne bo volil, da kasneje, ko bo fail, ne bo nič kriv in se bo drugim v faco lahko režal in jim pravil: “Sem ti rekel. Sem ti rekel.” Nekdo drug se je že naveličal cirkuških predstav, odločil se je, da svoj prosti čas, lahko zasede drugače in koristnejše. Pa saj se strinjam s tem človekom, do neke mere, a v srcu mi ne da miru beseda republika. Pomeni obliko vladavine, na čelu katere ni monarh, temveč da si nadzor in oblast lasti ljudstvo. Ljudstvo. To smo mi! Država, to smo mi!

Slovenci se premalo zavedamo, kaj so naši predniki morali prestati, da lahko sedaj mi govorimo, živimo in ustvarjamo na slovenskih tleh, v slovenskem jeziku. Ne zavedamo se, koliko genijev proizvede naša izjemno majhna, skorajda žepna državica. Ko še kot ne polnoleten najstnik pogledam v naš parlament, vidim zgolj laganje, jokanje, pritoževanje. Najpogosteješe besede so »imamo vse pod nadzorom” in “seveda bomo nekaj ukrenili,” pa dalo bi se našteti par milorečeno smešnih stavkov. In če vse skupaj povežem; smo to mi? Je to narod, v srcu velikih ljudi Slovencev? Sami sebi kopljemo jamo. 

Omenil sem genije, ki jih proizvajamo serijsko. Ti ljudje bi porihtali to zarjavelo katrco od države, Bananistan, kot sem že parkrat zasledil po raznih komentarjih na socialnih omrežjih. Ah, ti ta pametni so premeteni. Niso po kisli župi priplavali, vedo, da če zarinejo v politiko, priplavajo ven zelo težko, država kot taka pa bi jim tudi onemogočala kakšne drastične spremembe, ker je narod, ne glede na vse stokanje in jokanje, navajen na stare gospodarje. Zdaj je to v nas. Naša kri je okužena s strahom. Vsak lahko pove vse, ampak nihče nič ne upa. Nimamo jajc za te drastične spremembe. Te genije lahko danes najdemo v tujini, kjer delujejo uspešno in so spoštovani. Jim čestitam, znašli so se in se izognili našemu kotlju. Izdajalec je mnogo mnogo prehuda beseda, prave ne najdem. E, ekonomski migranti, ko toliko slišimo o njih vsepovprek vseh medijev.

Ljudje smo po nekaterih raziskavah najinovativnejši, z več navdiha, najproduktivnejši v poznih najstniških letih in vse tam, do začetka četrtega desetletja. Primerjajmo to s sestavo našega državnega zbora. Ta je dom za ostarele. Zavzemam se in se še bom, da vodijo državo mladi, a kljub temu izobraženi, s starimi prekaljenimi mački nekoliko v ozadju. Ti bi s svojimi izkušnjami lahko svetovali. To je moj svet, poln in prepleten z ideali. Naj namesto sonca sije iluzija. 

Moja generacija, bo kmalu TA generacija. Obstajamo izjeme, a večini najstnikov mojih let po mislih teče alkohol, partiji, dekleta, fantje. Saj to razumem, tudi jaz sem kdaj pa kdaj tak. Razvedrilo je ključnega pomena. Vendar tu nastopi kjučen problem, ko mladini postane zabava prioriteta, ‘resno’ življenje pa nekaj, kar teče vzporedno, precej tudi zamegljeno in nevidno. Razen državljanske in domovinske vzgoje in etike v osmem razredu osnovne šole in dveh dni obveznih izbirnih vsebin v tretjem letniku gimnazije sam nisem dobil nobene druge politične izobrazbe. Kako naj potem sledimo vsemu? Tako, malo sem še okrcal šolski sistem. 

Da. Laik sem. Popoln, kar se tiče ‘top secret’ državnih zadev. Iskreno povedano, sama poročila gledam zelo površno in dremajoče. Imam pa neko svoje mišlenje, pri katerem vztrajam. Poskušam biti čim bolj odprt za vse strani. Rad debatiram, kakšna takšna tema pa se občasno prikrade tudi med šolske klopi. 

Septembra smo imeli ekskurzijo v Ljubljani. Ogledali smo si državni zbor, opazka, ki sem jo zasledil, pa je bila sledeča: “Isto je kot, da bi šli v ZOO, ko smo že v Ljubljani. Več bi videli.” No, kar realno povedano. Vseeno smo šli v parlament. Freske so bile lepe, tudi rdeča preproga, ki so jo položili v čast zvezdam tretje. Prezračevanje odlično, da ne govorim o akustiki. Pa saj je bilo zanimivo, čeprav se nikomur ni dalo poslušati. Dogodek, ki mi je pa ostal najbolj v spominu, je bil, ko je profesor sprovociral tri poslance, ki bi nam morali predstaviti svoje delo, da so med seboj začeli veliko debato, kaj drži, kaj pa ne. Stali so vsak na svojem koncu dvorane in se drli preko nas, nič menočih se dijakov. Tako ali tako nismo razumeli politične slovenščine. Ko so po vlečočih se petnajstih minutah, vprašali, če ima kdo kakšno dodatno vprašanje, je vse ostalo tiho kot v grobnici. 

Izjemno majhen je odstotek tistih ne še polnoletnih oseb, ki imajo kaj resnega pojma o strukturi naše države in o samem vodenju le-te. Kmalu bodo dobili volilno pravico, ki pa jim pomeni manj kot nič. To jih ne zanima.  Je tečno, dolgočasno, brezvezno, itd. Ko se bodo začeli zavedati, bo prepozno. Tako je povsod: tudi v športu in ljubezni. 

Ljubezen, do domovine. Ta je tudi smešna. Nekateri, ki mislijo, da so pogumnejši in frajerji, se kot mački v rit smejijo ob kakšnem kulturnem dogodku, kaj takega sem že doživel ob igranju nacionalne himne. Tu se vprašaš, ali so mentalno zaostali ali so materi kot dojenčki padli iz rok ali so zgolj slabo vzgojeni. Na koncu se ravno ti znajdejo nekje pri vrhu, pa ne govorim o vodenju države. Na vrhu kakšnega podjetja, nato pa brezsrčno ropajo tuje zaposlene delavce, ki so zanje vredni manj kot delavna lopata. 

Imamo proteste in shode, na katerih smo najglasnejši mladi, včasih kje pokne, pa gremo z vilami in baklami v boj, kar se pa je zgodilo enkrat, če prav pomnim, v ljubem Mariboru. Sledilo je strmoglavljenje Kanglerja. Takrat se je nekaj premaknilo. Daleč od tega, da zagovarjam nasilje. Ostanimo pri mirnih rešitvah. Volitve. Pa ne še ene no. ČE bo pravi kandidat, zakaj pa ne. Jaz bi ga volil. Pa ne morem, ker nisem dovolj star. Se zaradi tega sekiram? Ne. Morda zaradi tega ne spim ponoči? No, spim ponoči ne, a ni to razlog. Vprašajte sto sedemnajstletnikov, če obžalujejo kaj, da ne morejo hodit na volitve. Sto ne-jev.

Naša generacija je polna ‘butalcev’ in ‘ovčic’. Velik delež ni primeren za sodbo o jutrišnjih dneh države. Nemalo se jih ne bo spremenilo, ko bodo prešli čarobno mejo osemnajstih. Kar se tega tiče, je država na nekakšnem nivoju, za spremembo. Osemnajst je lepa cifra, ravno pravšnja. Tistim, ki jim je dano, dozorijo. 

Volilno pravico bi omejil kaznjencem oziroma politikom, ki so bili v sodnih postopkih, in bili obsojeni kot krivi. Aja, če bi imel kakšen vpliv, bi okrepil sodstvo. Nujno potrebna zadeva. 

Če si mlad, če imaš idejo, za katero meniš, da lahko vžge motor naše države, vžgi ga. Obesi jo na veliki zvon, prični zvoniti. Želim si, da bi mladi poslušali in iskali nekaj več. Vsi bi radi lepo živeli, vsi bi imeli radi luksuz. Priborimo si ga sami. Ne kličem upora ali velike vstaje, zgolj želim povrniti, s telefoni zastrupljenim umom, lastno misel. 

Nekdo bo prišel nekega dne in raztural. Treba ga je najti. Morda si to ti? 

Vse ima svoj konec. Na koncu bo imel prav naša legenda, Ivan Cankar, pred skoraj stotimi leti umrl. Vsi smo hlapci. Gotofo.

Ena iz parlamenta…

Večer je. Zunaj je mrzlo. Prodajalci sadja in zelenjave hitijo pospravljat svoje stojnice, gostinci pospravljajo mize, trgovine zapirajo vrata. Vsi komaj čakajo, da pridejo v zavetje toplega doma in si privoščijo počitek pred naslednjim odhodom v službo. 

Sprehodim se mimo starejšega para, ki v vsakem vremenu na vogalu mosta peče kostanj. Vsak dan sta tukaj. Včasih imata družbo kakšnega znanca, morda družinskega člana. Lokacija stojnice je dobra, vendar se mi zdi, da se redko kdo ustavi pri njej, čeprav iz nje omamno diši po pečenem kostanju. Vedno ko grem mimo, tehtam, ali si lahko privoščim to pollitrsko merico, ki bo moj žep olajšala za 3 evre. Sicer pa, kaj je to 3 evre? Ne dosti. Ampak zakaj potem premišljujem, ali si to lahko privoščim? 

Ozrem se naokoli. Koliko od teh ljudi, ki jih vidim, ima enak problem? Čemu vse se moramo v Mariboru odpovedati, da finančno še zmoremo iz enega v drugi mesec? Na prvi pogled bi marsikdo rekel, da trpi socialno življenje ljudi. Pa mislim, da temu ni tako. V mestu je na voljo ogromno brezplačnih aktivnosti za vse generacije. Res pa je, da potrebuješ čas, da vse to najdeš. Namesto da starši peljejo otroka na kepico sladoleda, bi lahko obiskali kakšno izmed delavnic za otroke ali pa uro pravljic v knjižnici. Ali pa, če si že ne moremo privoščiti gledališke predstave, lahko obiščemo kakšno razstavo ali pa se samo sprehodimo po mestu. Samo voljo moramo imeti in vedeti, da vseh stvari pa le ni treba plačati. Sicer pa, kdo pravi, da ne moremo posedeti na klopci in spiti kave ali čaja, ki smo ga prinesli s seboj v termovki. Pa na vrh Pohorja se tudi ni treba z gondolo peljat, lahko gremo peš. Nehati se moramo zgovarjati na to, da nimamo denarja, in raziskati možnosti, ki so nam na voljo.  

Slovenci se radi zgledujemo po tistih, ki imajo več od nas. Kako so lahko drugi bolj razviti od nas? Pa če pogledam še bolj lokalno… Zakaj lahko imajo oni v Ljubljani višji standard kot mi v Mariboru? Zakaj so tam višje plače kot pri nas? Ljubljančani si lahko več privoščijo itd. In sem šla po mnenje iz prve roke. Poklicala sem prijateljico, ki že več let živi v Ljubljani in jo vprašala, kaj si misli o 200 evrih razlike med povprečno bruto plačo v njihovi regiji in v naši regiji. Ni dolgo razmišljala, da mi je odgovorila sledeče: »Že res, da je plača pri nas višja, imate pa pri vas za 500 evrov nižje najemnine. Še na Dunaju so cenejša kot tu.« Upoštevati moramo tudi dejstvo, da se veliko ljudi iz Maribora vsak dan vozi na delo v prestolnico. Torej tudi ti zaslužijo višjo plačo kot kolegi v Mariboru. Seveda pri tem ne gre spregledati potnih stroškov, ki velikokrat znašajo toliko, kolikor je razlika med plačo tukaj in tam. Razmišljanje, da si Ljubljančani lahko več privoščijo, pa lahko izvira iz tega, da gre za večje mesto, z več prebivalci, z več priložnostmi, več dogodki… 

Ljudje! Bodite srečni, da živite v Mariboru, kjer si lahko vedno privoščite zdravo mero kulture, zabave in sprostitve, ne da bi morali za to odšteti še tisto malo, kar uspete prihraniti do konca meseca. In ne obremenjujte se toliko s tem, kar imajo drugi, ampak se osredotočite na to, kar imate vi.