In seveda Ledena kraljica. Ona mi je bila še posebej všeč, ker me je s svojo zmedenostjo spominjala name, pa tudi na moje nasprotje. Ona naj bi se namreč spomnila stvari, ki so se že zgodile in tiste, ki se še bodo. Jaz pa se še tistih, ki so se že zgodile, ne morem. Ta svoj dvojni spomin pa razloži s pesmijo, ki nima nobene veze s čimerkoli v celotni zgodbi, kaj šele s tistim, kar je nameravala razložit’. Pojasni le to, da ima bleščeče čevlje. Pa najprej zmedeno govori o svojih laseh, nato pa že meri dolžino Alicinih rok.
Mislim vsaj, da je ona odnesla tortice in se je njena sestra lotila pobijanja ljudi, kar pa je edini del zgodbe, ki ga lahko povežem z realnostjo. Tudi jaz bi ubila kogarkoli, ki bi si drznil sunit mojo tortico. Potem pa se zgodba konča, pa se nič ne reši. Lahko bi se končala tudi na sredini, pa bi bilo isto. Sem pa se počutila neumno na koncu, ko so se vsi zadrli: »We’re all mad here!« Ker sem iskala smisel v norišnici. To je isto kot iskanje zapiskov v mojih zvezkih. Popolnoma brez pomena in vnaprej obsojeno na propad.
Torej:
Posebej moram pohvalit Alico, Zajčka, norce, Rdečo kraljico in čisto vse, ki so igrali ali kako drugače delali na igri, še posebej pa Klobučarjeve sixpacke. Bilo je odlično. Čestitam.
