ALICA v čudežni deželi


Jaz sem mrož
LUKA BAUMAN

 

Jaz sem on in on je jaz in tukaj je Alica in mi vsi smo skupaj eno in nič ni resnično in nič ni pravilno in nič ni narobe in zmešan si normalen in normalen si zmešan in to je ta svet, v katerega sem si takoj, že med gledanjem na oder, želel vstopiti – Čudežna dežela. 

Neverjetno, pa vseeno vmes verjameš, da obstaja. Upaš, da obstaja. In ko še, ob padanju Alice skozi zajčjo luknjo, pripali Lucy in the Sky With Diamonds. Kocine se naježijo. Stvar se samo stopnjuje. Skozi ples vrat se Alica mudi ob haranju Break on Through (to the Other Side) klasičnih Doorsov. Pa The Who, Pink Floyd, Tom Waits, Talking Heads, Jefferson Airplane, Sly & the Family Stone in številni drugi. 

Bolano! Sam izbor komadov je takšen kot mora za Alico v Čudežni deželi tudi biti. Močen, napaljen, a čuten. Odbit, psihedeličen. Potem pa še igra, ki je na visokem nivoju. 'Bemti, ne le Alica, ki je na odru skoraj cel čas, več kot dve uri. Ne, ne. Tudi vsi ostali liki so zmagali! Preoblačenje, salte, monocikel, ples, petje ... Ni enostavno, še posebej če pomislimo, da so igralci stari med 15 in 18 let. Da to počnejo prostovoljno. Med poukom, vsemi testi, spraševanji... še najdejo čas za to. Ogromno časa v bistvu, ker se tega ne da narediti na horuk.

Dve dejanji in pavza, ki pride v pravem trenutku. Vse je nekako na vrhu. Vse divja, miga, venomer poln oder ljudi. V glavnem: BUM. Po odmoru pa se za nekaj časa stanje rahlo umiri. Pride do bolj intimnih momentov, groze, ko bi se kar glave sekale. In za teh nekaj minut to paše.

Seveda so se mi med zijanjem in poslušanjem v glavi pojavljala filozofska, eksistencialna vprašanja, ki pa so najbolj butnila ven, ko sta se na odru narisala dvojčka. Dideldaj in Dideldum (Tweedledee in Tweedledum). Zraven pa so pikico na i dodali The Beatles z I Am The Walrus. Kaj je resnično? Kdo sem jaz? Kdo so oni? Smo vsi eno? Odštekana dvojčka, ki sta se dopolnjevala, bojevala, karkoli pač počela, sta porajala misli, katere ni enostavno premisliti, razmisliti, domisliti. 

In pa igralki, ki sta igrali dvojčka, da, igrali sta ju punci, sta se vmes vživeli v vsaj še tri vloge. Ritem je samo šibal in šibal. Za njih ni bilo premora, tudi ko jih mi, gledalci, nismo videli. V nekaj deset minutah so iste osebe prišle od nežnega petja do grumpanja med pogovorom. In vse v angleščini. Res, izjemno. Dvojčka sta to svojo blaznost že s samim načinom govorjenja izpopolnila. Pa še to govorjenje večih oseb hkrati. Malenkosti, ki se brez razmisleka o videnem zdijo samoumevne, logične, pa so vse prej kot preproste.

Muzikal ponudi vsakemu posebej nekaj svojega. Meni je željo po -Čudežni deželi. Govorečih zajcih, režeči se mački, vojaški želvi, ljudeh-kartah, norcih na čajanki, igranju kriketa s flamingi ... željo po nesmislih. Ampak ne moreš vedno dobiti tega, kar si želiš. Vendar lahko poskusiš in mogoče najdeš tisto, dobiš tisto, kar tako hočeš. You Can't Always Get What You Want. S tem komad, od The Rolling Stones, English Student Theatre zaključi muzikal. Tutto completo.

 

Alica na II. gimnaziji
ŠPELA ŽAGAR

 

Muzikal je premiero doživel oktobra. Tokrat je English Student Theatre II. gimnazije na oder postavil predstavo o Alici v čudežni deželi. Igra normalnega z nenormalnim je namenjena osnovnošolcem, vendar zgodba Lewisa Carolla ni najmanj toliko enostavna, saj večplastnost zgodbe ponudi vsakomur možnost za razmislek. 

V Alici je naša normalnost, kot jo poznamo in nam je vsem vsiljevana, tlačenje v okvirje in želja po vsesplošnem "normalnem" obnašanju postavljena na glavo. V njenem svetu je vse "nenormalno", zakoni narave in družbe so izničeni in obnašanje bitij, ki živijo v njemu, bi iz naše perspektive normalnega označili kot. Popolnoma nenormalno.  

Alica je tista, ki se pogumno spoprime s tem svetom čudes, ne okleva in se ne sprašuje, kdo ti ljudje so, ne boji se njihove drugačnosti. Konec koncev je Alica komaj mlado dekletce, ki se še ne obremenjuje s predsodki, ki jih najdemo v našem svetu in njena neizkušenost v resničnem svetu pomeni, da je lahko bolj odprta za nauke, ki jih najde v čudežni deželi.

Njeni starosti lahko pripišemo tudi željo po svetu nenormalnosti, kjer ne bi bilo strogih odraslih, pravil obnašanja in dolgočasnih obveznosti.  In naukov najde na tone. Ko se znebimo predsodka "normalnosti", lahko za nas postane smiselno karkoli. Norci lahko postanejo modreci. Nesmisli dobijo nov pomen, če le besede premečemo in pogledamo iz druge perspektive. 

II. gimnazija je znova na oder postavila kvaliteten muzikal z dodelano vsebino in izjemno kostumografijo. Predstava poskrbi za atraktivnost tudi z glasbenim izborom. Pesmi v predstavi tako dobijo novo globino, ko nas z njimi popeljejo skozi čudežno deželo. Tudi izvedba pesmi in koreografije so dodelane in dobro izpeljane. Med predstavo pozabiš, da sediš v šolskem teatru, saj so nastopajoči in sodelujoči pripravili predstavo na izjemno visokem nivoju. Da kolesje gledališča teče gladko, mora biti delovanje popolnoma usklajeno in ko to uspe doseči tako veliki skupini srednješolcev, je to še toliko bolj neverjetno in hvale vredno. 

V današnjem svetu je še toliko bolj potreben in pomemben odmik od sugestij vsakdana. Kalup normalnosti nam na vsakem koraku ponujajo mediji, revije ter internet in slej kot prej se vsi ženemo za normalnostjo, prestrašeni, da bi izstopali iz množice. 

Pozabljamo, da potrebujemo v življenju tudi zdravo mero dvoma in nenormalnosti. In kot se je zgodilo Alici - vsi se včasih znajdemo sredi ničesar. In včasih sredi ničesar najdemo sebe.  

 
EstAlice_Rudl-1644.jpg

To je druga. To smo mi. 
RENE PUHAR

 

Kaj je mene konec osnovne šole brigalo, kam grem na srednjo? Bi me moralo, ampak me ni. V zrelosti že celo življenje za deset let zaostajam, kar pomeni, da bi se mogel za srednjo odločit pri zrelosti približno štirih let. Odločitev  sem zato prepustil... Mami. Svetovala je turistično, ki naj bi takrat imela izenačen program z gimnazijami, poleg tega pa bi po koncu turistične dobil nek konkreten naziv. Turistični tehnik. 

Kaj je mene v tistem času brigalo to preseravanje katera šola je v Mariboru najboljša. Prva, druga,... Joj, jaz sem bil tako daleč od tega. Dosti bliže mi je bil mestni park, kamor smo vsak petek, ponavadi pa še kak dan med tednom, hodili s kocami in litrom merlota po glavi. Res smo bili težavna generacija in meni je pri tem celo uspelo izstopati. Mama je od takrat naprej velikokrat pravilno ugotavljala, kako ji je žal, da je predlagala turistično. Da je bila zame šola prelahka in da sem zato tako zabluzil. V petek, 11.12, ko smo si vsi (Re)kreativci družno ogledali sedmo ponovitev novega English student theatre (EST) mjuzikla Alica v Čudežni deželi, sem se zelo doživeto spomnjal  njenih besed. Pomislil na izgubljena srednješolska leta. 

Po EST-ju se II. gimnazija močno loči od drugih srednjih šol. EST ima močan vpliv. Tako na tiste, ki nastopajo v glavnih ali stranskih vlogah na odru, kakor na tiste, ki si z glavnimi zvezdniki delijo stopnice, klopi in straniščne školjke. Biti Alica je življenjska priložnost. Videti Alico na šolskem hodniku je inspiracija. 

Rahela Horvat Toš Alico odigra za odlično pet. Je prepričljiva, odlično sledi dramaturgiji predstave, čustvena stanja, skozi katera prehaja skozi predstavo, izraža dosledno in prepričljivo. Njena odrska prezenca ni silovita, kar ji v tem primeru sploh ne štejem v minus, saj bi s tem lahko odvzela pozornost nekaterim drugim likom. Govorimo o šestnajstletnici, ki je že sedmič letos igrala Alico, do novega leta pa jo bo še petkrat, kar pomeni 24 ur nastopanja pred skupaj več kot tri tisoč obiskovalci v samo dveh mesecih? Oh, sploh ne bom napisal, kaj sem jaz delal pri njenih letih.

V petje in ples se ne bom spuščal, kar boste tisti, ki ste me že videli peti ali plesati, popolnoma razumeli, kar se pa tiče igre, pa je zagotovo potrebno izpostaviti igro zajcev, ki bojda napredujejo iz predstave v predstavo, kar je logično, saj je njihova igra zelo teatralna. Za tak lik potrebuješ toliko odrskih izkuženj, da se znaš na odru sprostiti in iskreno uživati, kar jim je na sedmi ponovitvi odlično uspelo. Sicer so vsi liki v predstavi delovali koherentno in se popolnoma povezali v mjuziklovem klimaksu, ko Alica v paniki, da ji ne bi bil s sekiro presekan vrat zakliči, saj ste samo kup kart! S tem krikom, ki ga vsi poznamo tudi iz svojih sanj, se Alica vrne v „realen svet“, ki pa se v tistem trenutku ne zdi več tako realen kot naj bi realnost bila. Največja moč Alice v čudežni deželi, zgodbe, ki si jo je izmislil  Charles Lutwidge Dodgson in jo leta 1965 izdal v knjigi, je prav v tem. V poigravanju, kaj je v bistvu bolj namišljeno. Fantazija ali realnost? Ali pa je vse skupaj samo nonsens, ki se dogaja v naši glavi. 

Kostumografija predstave, ki je zasluga Mire Strnad - Miricote je bogata, očarljiva in prepričljiva. Še toliko bolj pride do izraza zaradi dokaj minimalistične scenografije, ki jo v večini prizorov sestavlja projekcija fotografij in videov in štirje stebri na kolesih, ki s svojo fleksibilnostjo zelo nevpadljivo uokvirjajo odrski prostor, hkrati pa zelo učinkovito podpirajo preostale elemente predstave. 

Režiser Matjaž Latin, umetniška vodja Maja Pihler - Bilbi in vsi ostali, so od meseca februarja, ko so začeli z ustvarjanjem mjuzikla, naredili veliko delo. Druga ima znova fantastično predstavo, ki jo bo še velikokrat razprodala. Producent predstave in ravnatelj druge, Ivan Lorenčič, ki je sedel za mano je bil vidno in upravičeno ponosen. Ni pa občutek ponosa v petek preveval samo njega, ampak vsakogar na predstavi, ki je povezan z drugo in to je bilo čututi v vsakem kotičku. Druga kipi od kreativnosti. Na hodniku so razstavljene božične smreke, ena od teh je postavljena z glavo navzdol in pripisom, ki ga lahko vidite na spodnji sliki. Rajh in Jaša, drugaša, s katerima sem po predstavi spil pivo in sok, sta bila prav tako navdušena. Češ, to je druga. To smo mi. 

Doma sem ob opisovanju predstave punci, bivši dijakinji druge, dodal tudi nekaj skepse. Predvsem o – prosto po Puharju - Lina Kutuzović fenomenu. Kako nevaren za razvoj otrok in mladostnikov je lahko oder, pozornost in slava. Sploh, če tega ne podpira primerna in občutljiva vzgoja staršev in profesorjev. In če si predstavlja, kakšno breme naložimo tem bodočim odraslim s tem, ko že tako mladi doživijo takšno slavo. Zdaj imajo še večjo obvezo nekaj biti in postati v življenju. In kaj če jim ne uspe, kar je čisto življensko. Vsem ne bo. Kako se bodo potem spopadali z življenjem? Pa naj bi bilo to samo dobro za samopodobo v teh občutljiv letih in potrebna samozavest za vse projekte, ki se jih bodo lotevali v nadaljevanju svojih življenj. Jah, kaj bi jaz vedel. 

Turistični tehnik. 

 
EstAlice_Rudl-1466.jpg

Alica v čudežni deželi. Z miško, ki jo odpre za nadaljnje dogodivščine
TONJA JELEN

 

Petek. EST na Drugi je že sedmič odigral, odpel in odplesal letošnji nov muzikal Alica v čudežni deželi. Alica z ekipo nas popelje ne samo skozi zgodbo in štiklce, ki si jih žvižgaš še teden po tem – ja, predstavo sem si ogledala drugič, in tudi sedaj ni nič drugače, čeprav je danes šele nedelja, pač pa tudi skozi najbolj nore dogodivščine, ki pa skozi gravitacijo privlačijo najbolj zanimive ali pa če hočete, absurdne pripetljaje in spoznanja, vedno bolj, ko se bližamo h koncu oziroma samemu začetku zgodbe. Torej takrat, ko Alica zopet leži na prikupnem piknik prtu.

A zdaj k English Student Theater. Usklajenost, zagnanost in pa seveda talent. Vseh. Nisem si mogla, da ne bi opazovala tudi skozi oči profesorice, saj kar nekaj dijakinj in dijakov tudi poučujem. In ja, bila sem navdušena. In ponosna, da učim take nadobudne in ustvarjalne glave. Kaj vse zmorejo! Skozi dramske like, ki jih isti posamezniki in iste posameznice igrajo tudi v različnih vlogah, pa se je moja pozornost po začetni nalogi, fokusirala na miš. Malo miško. Ali kar na Milo Kotnik. 

Če me s čimer lahko prestrašijo, je to miš. V najhujšem primeru je to podgana. Če bi mi jo prinesli v fizični obliki, živo, bi me kap. Resnično. In kričanje, da bi bilo verjetno živega glodalca tudi samega na mestu konec. 

In sedaj dobim miš. Inkluzivne motnje je treba reševati ravno tako. Alica je za pot, na katero se je podala, morala počasi odrasti, se prepustiti toku in najprej zaupati. »Bildungs« trenutek je na začetku kot iniciacija. Alica je prestrašena, krhka in njene solze napolnijo polje, ki kar naenkrat postane jezero polno perjadi in male miške. Hm. Alica se je ne ustraši. Začetna otežena komunikacija tudi ne. In miš ji s tenkočutnostjo in mirnostjo zapolni praznino, ki je nastala na poti v odraslost ali pa kar v čudežno deželo. Miš s komadom banda The Who Baba O'Riley, ki sovpada s kontekstom in govori ravno o poti najstništva, Alico toplo popelje skozi trenutke, ko se posameznik lahko zlomi in ne potrebuje nič drugega, kot preprosto pustiti sebi, da je to, kar je. In ne rabi nič drugega kot to, da se potolaži in gre naprej. Pa tudi skozi puščobo. 

Miš. In ne miška. Ja, zelo razumevajoča je. Tudi takrat, ko si Alica zaželi svojo mačko. In se miš razjezi in panično spusti iz sebe vso sovraštvo in odpor do svojih nasprotnic. Občutek olajšanja in odtekanja časa se zgoščata in ostrita, saj začetni dvom v neznano postaja vse manjši.

In ko Alica po svojih krčenjih in nekrčenjih opravi še obred tolažbe in se znajde na polju samih jagod, se prave nenavadne dogodivščine lahko vedno bolj začnejo. Stopnjevanje nonsensa, a meni osebno spraševanje odraščanja – preoblikovanja in preobrazb samega sebe skozi različna obdobja. In ja, čudežna dežela ne doleti le sedemletne Alice. Je del nas. Sleherni dan.

In tudi miš ni nujno strašna. In je lahko vredna zaupanja in občutka empatije.

 

Alica v čudežni deželi. Sanje ali resničnost?
MONIKA RAJŠP

 

Zavesa je še poslednjič zakrila oder. V dvorani se prižgejo luči in množica ljudi se odpravi proti izhodu. Malo še posedim na svojem stolu in med oblačenjem plašča razmišljam, kaj se je pravzaprav zgodilo. Po glavi mi motajo delci pesmi. Iz vsakega prizora nekaj. Skoraj bi lahko sestavila novo pesem iz njih. Vau. Kaj takega že dolgo nisem videla. Če sem sploh kdaj. V živo. 

Pridružim se premikajoči se gmoti ljudi, ki iščejo pot iz dvorane. V mislih poskušam prevrteti čas na začetek predstave. Kako se je pravzaprav začelo? Spomnim se belega Zajca, ki je že uvodoma povedal, da bo pozen. In res se je predstava začela malo čez šesto. Zaslišala se je prijetna melodija in na odru so se pojavili igralci. Po umirjenem uvodu je bil vsak naslednji prizor bolj in bolj zanimiv. Z Alico sem se sprehodila skozi zajčjo luknjo in spoznala belega Zajca. Že sva se utapljali v lastnih solzah, ko nama je na pomoč prihitela majhna miška. S pticami sva tekmovali v igri tek v krogu in si priigrali nagrado. Beli Zajec je v igro pripeljal kuščarja Billa. 

Nato se je Alica spustila v pogovor z gosenico, ki je kadila vodno pipo. Zanimivo je bilo opazovati igro obeh igralcev. Na eni strani precej omamljena gosenica na drugi strani temperamentna in neučakana Alica. Gosenica je kljub svoji omamljenosti delovala modro in je dobro premislila, preden je kaj povedala. Seveda je to terjalo svoj čas, Alica pa ni bila najbolj potrpežljiva oseba na svetu. Gosenica ji je modro svetovala, da naj se privadi na to, da nenehno spreminja velikost. Ponudila ji je tudi gobo. Z enim grižljajem bo zrasla, z drugim pa se bo zmanjšala. A na koncu bo odločitev padla na Alico. 

V naslednjem prizoru spoznamo vojvodinjo in kuharico ob kuhanju juhe v kateri je preveč popra. Srečamo še mačko, ki se pojavlja in izginja. Zdaj je vidna, zdaj ne. Ostaja samo njen zlovešč nasmeh. Alica se ustavi na čajanki pri norem Klobučnjaku in njegovi druščini. Končno prispe na igro krokija pri Rdeči Kraljici, kamor povabi še Ledeno Kraljico. Sledi zgodba o želvi in nato ples jastogov, ki ga mora Alica zapustiti in se udeležiti sojenja o izginulih tortah. V zadnjem dejanju Alica priča na sodišču, ki ga obvalduje Srčni Kralj, obtožbe pa bere beli Zajec. Alico zaradi njene velikosti izločijo iz sojenja. Vse to pripelje do zaključka, ko se Alica zbudi iz spanja in ugotovi, da so bile vse to le sanje. 

Pa so bile res le sanje? To se sprašujem tudi sama. Bilo je tako zelo doživeto odigrano, da bi se zlahka pustila prepričati v to. Igralci so se odlično vživeli v vloge svojih likov. Spominjam se še dobrega Humpty Dumptya, ki je izvajal gimnastične trike po improviziranem zidu. V tisti svetleči modrozeleni opravi. S srebrnim pasom, pardon, kravato okoli vratu ali pasu. In kako so vsi peli in plesali. 

Prepričana sem, da bom šla predstavo še enkrat gledat. Na odru se je dogajalo toliko stvari, da sem zagotovo kaj spregledala. Precej sem se osredotočala na izgled kostumov, ki so jih nosili igralci. Kakšne barve. Za nekatere sploh nisem vedela, da obstajajo. Pa izbor glasbe. Fantastično. Prav zadržati sem se morala, da nisem z nogami v ritmu udarjala ob sedež pred mano. Non-stop. Vse dokler zavesa ni še poslednjič zakrila odra. 

 

Narobe svet?
MAŠA KOLENKO

 

Misli v glavi mi švigajo v vse smeri. S hitrostjo, ki je ne uspem dohajati, kaj šele, da bi jih prehitela ali se za trenutek ustavila. So kot vrsta odmevov, ki se neutrudno vrstijo en za drugim in za sabo puščajo pridušen zvok, ki se počasi spreminja v kaos. Če je kaos dober ali slab, trenutno ne znam presoditi. Sprašujem se, če se je tudi Alica v Čudežni deželi počutila nekako tako kot jaz. 

Muzikal, ki je trajal več kot dve uri, me je posrkal. Sedela sem na stolu in živela dogajanje. Svet okrog mene je izginil, ostale so samo moje misli. Nastal je nov svet. Tako živ, lahkoten in resničen – tako zelo, da je postal pravljičen. 

Predstava, ki je ponudila z barvno paleto, ki jo vsak riše na svoje platno. Z iskanjem samega sebe, radovednostjo in odraščanjem smo skupaj z Alico rastli tudi mi. Ponovno. 

Iskati smisel v vsem okrog nas je v nas. Nenehno iščemo odgovore – še več, zahtevamo jih. Ne sprašujemo zakaj. Želimo absolutnost odgovora. Želimo varnost. Želimo stabilnost. Gledamo nazaj in spet naprej. Gledamo svoj svet in gledamo tuj svet, svet nekoga drugega. Najdemo se v svojem in tujem. Sprašujemo: zakaj. Iščemo moralo – povsod, ker to je v nas. Smo nervozni in včasih smešni, a dovolj samozavestni, da dosežemo to, kar želimo. Svet je nesmisel, ki se osmišlja. Svet je smiseln nesmisel. Alica se išče v najdenju in najde v iskanju. Živimo v paradoksu.

Ves ta paradoks mi je plaval pred očmi vse do prihoda Srčne kraljice. Takrat sem začutila neudobnost stola in začela mencati. Do zdaj sem kakor sanjala, a sedaj sem se zbudila. Ni bila za to kriva njena kričeče rdeča obleka, njen samozavesten korak in vsemogočnost. Bila je ona sama – hladna, nezadovoljiva in avtoritativna. Želela je to, kar je želela – za vsakršno ceno, oziroma bolje, za ceno vsakogar. Njena trpkost ni uvidela sladkobe Alice. Njeno krhkost, dobronamero, nedolžnost in, predvsem, sprejemanje vseh, tudi nje. Ker Alica je uvidela – Srčna Kraljica je »samo zavitek kart.« Da, vsi smo tudi Srčna Kraljica. Toplo in hladno. Črno in belo. Nasmehnila sem se, kakor da bi ponovno našla odgovor na novo vprašanje. Nato sem se zavedla, da sem ga že tolikokrat našla. In spet izgubila.

Zamišljena sem spet za trenutek skočila v realnost.  Njeno petje je zadonelo po vsej dvorani. Oči sem še bolj odprla in se nagnila naprej. Močan glas je zadonel, njen korak je postal še trdnejši. Vsako besedo White Rabbita sem ne le slišala, ampak tudi videla. 

To je predstava. Eksplozija občutkov in naostrenost vseh čutov. Predstava, ki ponudi odgovore, jih zakrije, postavi novo vprašanje in spet zavije v mističnost. In ponovi vajo. Predstava, ki te preizkuša. Predstava, ki je labirint, a vendar tako jasen. Alica v Čudežni deželi Druge gimnazije Maribor.

 

Moj sošolec Miha
JAN RAJH

 

Gledališka predstava, nogometna tekma, koncert... ne, ta konec delovnega tedna sem prebil v šoli. Pa ne pri pouku, ampak v amfiteatru naše II. gimnazije. V družbi mojih »(re)kreativnih« kolegov sem si ogledal muzikal Alica v čudežni deželi. V izvedbi EST-ja. Šolske skupine dijakov, ki premorejo bodisi igralske bodisi plesne sposobnosti. Poleg tega je zanimivo povedati, da vsi dialogi potekajo v angleščini, saj je to vendar English Student Theatre. Člani slednjega se ob pridružitvi zavežejo, da bodo večino popoldanskega časa v amfiteatru pilili, da bo muzikal vsak petek pred dvesto ljudi izgledal kar se da dobro.

Do sedaj sem si ogledal tri EST-eve predstave, a tokratna je bila po mojem mnenju najboljša. Imam sošolce, ki skrbijo, da v zaodrju gre vse kot po maslu in so mi povedali, da so za ta muzikal vložili kar šest mesecev vaje. Sprva jim seveda nisem verjel, toda v tem koncu tedna sem videl zakaj so se na zanj tako dolgo pripravljali. Toliko različnih scen, kostumov, glasbe. Bilo je nepozabno.

Zanimivo je bilo gledati igralce, ki jih tudi osebno dobro poznam. Lik v katerega sem se najbolj zagledal pa je bil Mad Hatter, po slovensko nori klobučar. Pa ne zaradi tega, ker v filmu ta lik predstavlja moj najljubši igralec Johnny Deep, temveč zaradi tega, ker ga v predstavi igra Miha Malenšek. 

Kdo za vraga je to? Je fant, ki ga poznam že od svojega šestega leta. Skupaj sva obiskovala glasbeno šolo oz. bila v istem razredu pri nauku o glasbi. Najine poti pa so pa se združile spet v prvem letniku gimnazije. Postala sva sošolca. Ne za dolgo, saj je letos odšel v razred mednarodne mature. Ob vsem naštetem ne najdem besede, s katero bi opisal trenutek, ko sem ga zagledal na odru v eni glavnih vlog. Od malega fantiča, ki pri melodičnih izvedbah skladb v glasbeni šoli ni dobival ravno blestečih ocen, je prerasel v pravega šovmejkerja. Upam, da svoj pevski talent izkoristi in se poda v igralske vode. Če ne v Sloveniji, pa v tujini.

Poleg dolgoletnega prijatelja sem na odru opazoval še enega »norca«. March Hare. Igral ga je Alex in je svojo vlogo poleg klobučarja Malenška odigral vrhunsko. Omenjena fanta imata vokal in odrsko prezenco, ki jima ju lahko zavidajo številni mlajši profesionalni igralci. Na odru pa igrata predvsem vlogi zabavljačev, kar jima karakterno več kot ustreza.

Alica v čudežni deželi kot muzikal me je zelo pozitivno presenetil. V amfiteater sem vstopil z nizkimi pričakovanji. Zapustil pa ga očaran. Lepše popestritve petkovega popoldneva si ne bi mogel predstavljati. Če bi pa že videno moral oceniti po lestvici od ena do deset, pa bil nedvomno izbral kar spodobno devetico

 

Alica v čudežni deželi
URŠA MEIER

 

Te predstave sem se veselila ves teden vsak dan bolj. Na enem musiklu na Drugi sem že bila in sem bila nad njim navdušena. Dokler mi ni Jaša brutalno umoril ljubezni do predstave, ki sem jo gledala v sedmem razredu tako, da mi je povedal, da je bilo vse na playback. Skoraj sem planila v jok. Vseeno sem se še veselila predstave, ki pa naj bi bila tokrat v živo. 

Dokler se ni začela. Po petih minutah sem izšvicala svojo dušo, saj je bilo v dvorani vroče kot v peklu, jaz pa sem imela tri pare hlač gor. Sprva mi ni bilo problem slediti igri, kmalu pa sem postala bolj izgubljena kot pri testu iz likovne po tem, ko mi je profesor vzel telefon.  In ta občutek se je obdržal skozi vso igro. Seveda je bila odlična, čudovita. Nisem mogla verjeti, da so igralci mlajši od mene. Zato sem bila sprva nekoliko zamorjena. Sovražim, ko vidim, koliko so dosegli ljudje, mlajši od mene. Počutim se kot stara zguba. 

Zato sem občudovala tiste mladce, ki so se podili po odru in izvedli čisto vsak gib popolno. Še posebej tiste brez majic. Tam sem bila še posebej zbrana. Ko se je na odru pojavil Klobučar, smo vse osnovnošolke in jaz postale čisto zasanjane od njegovih six-packov. A samo jaz sem se morala zbrati, da lahko sedaj pišem recenzijo igre. Kar bo verjetno precej neuspešno in, če povem po domače, na blef, ker res ne vem, kaj sem gledala. Na to temo sem namreč gledala že film in sem pričakovala nekaj podobnega. Pa ni bilo niti blizu. V filmu je point v tem, da se Alica najde in potem ubije Jabberwockya. V muzikalu se mi zdi, da jo še bolj zmedejo, Jabberwocky pa očitno umre od starosti ali kaj...?

Pa iz nekega razloga se noter pojavi vojaška želva s svojim ljubimcem, zelo suhim Bedancem. Sicer me veseli, da je shujšal in našel ljubezen, a nimam pojma, kako se je prikazal v čudežni deželi. Pa nesramna žoga z nogami, ki dela premete in salte. Pa norci v norišnici. Edino tam sem videla vlogo, ki bi jo lahko tudi sama odigrala. V enem kotu je bil namreč nekdo, ki je prazno gledal v daljavo in se v eno fockal. To bi še znala izpeljati. Nič drugega. Pa zadeta gosenica. Pa orjaški maček, ki je bil kot omara iz Ikeje, ki jo mora foter sam sestavit. Majava, pa ves čas pada narazen. 

In seveda Ledena kraljica. Ona mi je bila še posebej všeč, ker me je s svojo zmedenostjo spominjala name, pa tudi na moje nasprotje. Ona naj bi se namreč spomnila stvari, ki so se že zgodile in tiste, ki se še bodo. Jaz pa se še tistih, ki so se že zgodile, ne morem. Ta svoj dvojni spomin pa razloži s pesmijo, ki nima nobene veze s čimerkoli v celotni zgodbi, kaj šele s tistim, kar je nameravala razložit'. Pojasni le to, da ima bleščeče čevlje. Pa najprej zmedeno govori o svojih laseh, nato pa že meri dolžino Alicinih rok.  

Mislim vsaj, da je ona odnesla tortice in se je njena sestra lotila pobijanja ljudi, kar pa je edini del zgodbe, ki ga lahko povežem z realnostjo. Tudi jaz bi ubila kogarkoli, ki bi si drznil sunit mojo tortico. Potem pa se zgodba konča, pa se nič ne reši. Lahko bi se končala tudi na sredini, pa bi bilo isto. Sem pa se počutila neumno na koncu, ko so se vsi zadrli: »We’re all mad here!« Ker sem iskala smisel v norišnici. To je isto kot iskanje zapiskov v mojih zvezkih. Popolnoma brez pomena in vnaprej obsojeno na propad.

Torej:

Posebej moram pohvalit Alico, Zajčka, norce, Rdečo kraljico in čisto vse, ki so igrali ali kako drugače delali na igri, še posebej pa Klobučarjeve sixpacke. Bilo je odlično. Čestitam.  

 

Alica
PETER DONKO

 

Dobra muzika, švicnati dve uri, ocenjevanje sovrstnikov. Moj petek, na drugi mariborski gimnaziji. Super je bilo. Belega zajca sem opazoval, in ne nisem nor, niti na kakšnih psihodeličnih tabletah ne. Aliciniga spremljevalca namreč. Pa saj ga poznate, beli kosmati zajec, s kul špegli in uro. 

Začelo se je zasanjano, čisto na chill, ob muziki kateri lahko zapreš oči in uživaš. To so naredili Alicini prijatelji. Sestra je tudi brala knjigo, a ta ni vzbudila nekega pretiranega zanimanja pri dekletu. Ni imela slikic. In tam se pojavi on zajec, Alica (igralka je bila izvrstna, vsa čast) pa se zapodi za njim, in po minutki letanja gore i dole, pade v zajčjo luknjo. Odnese jo proč, daleč v totalno odštekano deželo norosti, čudnih bitij, toplih-hladnih kraljic in dobre stare rock glasbe. 

Jap, to nam je bilo pričarano. Izvrstno bi dejal, vendar nisem strokovnjak na področju glasbe, ali dramske igre. Bilo bi nepošteno in nekorektno, do vrstnikov, ki so vložili ogromno truda v predstavo, zveneli pa nič slabše kot profesionalci. Zato se bom zgolj podrsal , kot zajec ob Alici, skozi predstavo in probal opisati lastne občutke. 

V prvem dejanju je bilo kar nekaj pesmi legendarnih Beatlov, pa slišali smo Doorse in izjemno, meni eno najljubših pesmi ; Baba O'Riley- Čeprav me slednja vedno spomni na različico intra v newyorško različico serije Na kraju zločina. Čeprav so glasovi pevcev (fantov je precej malo) in pevkkar drugačni od Johna Lennona ali Jima Morrisona, so me spomnila na lepoto 'stare muzike', ki te vedno popelje nekam drugam, v drugi svet, vsvojo lastno čudežno deželo. Vedno popularne klasike pa so bile spretno vezane na zgodbo. Nenazadnje je le 'musical'.

Da ne pozabim Pink Floydov, ki pri meni vedno dobijo plus, čeprav se je melodija In time popevala med obiskom pri neki čudni gosenici. Zabavna točka se mi je zdela »What's new pussycat,« največji šov pa je nastal ob»psiho morilcu.« Najboljšem delu predstave, ob najboljši koreagrafiji. 

Po odmoru, ki je prilegel, zgolj zaradi izjemne vročine v teatru, smo poslušali Queene. Zapeto na svoj način, dokaj dobro. Freddie je bil zgolj en in edinstven, že mnogi znaniglasbeniki pa so se opekli ob poskusu vrnitve magične veličine. 

Hitro je minilo, z lahkoto pa bi ostal šeza kakšno pesem in použival. Ogled priporočam in mislim, da so uživali vsi v dvorani, tako osnovnošolske skupine, ki so bile najmlajše, pa do vmes pomešanih starcev. Tudi delavničarji so vsi navdušeno gledali, poslušali. 

Potem, pa smo šli na pijačo, kot skupina, katera končuje z letošnjim letom delavnice. 

 
EstAlice_Rudl-0903.jpg