META GRGUREVIČ / NEMOGOČI MEHANIZMI

Meta Grgurevič / Nemogoči mehanizmi
Umetnostna galerija Maribor, 29. november 2019 − 1. marec 2020
Künstlerhaus, Halle für Kunst & Medien (KM— Graz), 1. februar − 2. april 2020
otvoritev: petek, 29. november, 19.00
kustosinja: Simona Vidmar
Umetnostna galerija Maribor in Künstlerhaus Graz, v sodelovanju z Marignoli di Montecorona Foundation iz Spoleta, predstavljamo prvo veliko pregledno razstavo del Mete Grgurevič, ene najzanimivejših slovenskih umetnic mlajše generacije, ki raziskuje in konstruira kinetične sisteme ter jih sestavlja v večdimenzionalne postavitve. Nemogoči mehanizmi je razstava v dveh delih, ki vzporedno v Mariboru in Gradcu predstavlja osrednja avtoričina dela, nastala v zadnjih osmih letih.

Meta Grgurevič je v slovenskem prostoru poznana kot del prodorne generacije slovenskih diplomantov beneške akademije iz srede 2000-ih, ki je od vsega začetka na sceno vstopala samosvoje ter pomembno prevetrila diskurz slovenske sodobne umetnosti. Kot večina avtorjev te generacije je izhajala iz ideje soustvarjanja svojih del v sodelovanju z drugimi umetniki, vključevanja performativnosti kot ključnega elementa umetniškega procesa ter gradnje umetniškega dela kot totalne izkušnje. Ob tem se je avtorica posvetila zelo intimnemu raziskovanju umetnosti v povezavi s tehnologijo in procesom materializacije znanstvene in umetniške ideje ter razvila fascinacijo nad mehanskimi sistemi, ki ustvarjajo gibanje, svetlobne učinke ali iluzijo. Skozi sodelovanja z različnimi strokovnjaki s področij elektrotehnike in mehanike, glasbe in gledališča je Meta Grgurevič secirala in razdirala delovanje mehanizmov ter skoraj obsesivno iskala popolnost v gibanju in soodvisnosti mehanskih elementov. »Preučevanje in načrtovanje različnih mehanizmov ali kinetičnih sistemov, odkrivanje njihovega delovanja, vpliv njihovega obstoja in pravila njihovega notranjega delovanja so me vedno zanimali in me postavljali pred nepričakovano izkušnjo.«

Avtorica je tako v zadnjem desetletju razvila vrsto izrazito poetičnih, popolnoma delujočih, nefukcionalnih mehanizmov − mdr. Letatlin, majhen kinetični model, ki leti s pomočjo starega gramofona; Urni triptih, kinetično skulpturo v treh delih, ki urne mehanizme spreminja v resonančne zvočne objekte; Lebdečo nit, kinetični objekt, kjer elektromotor z visoko hitrostjo omogoča lebdenje niti in metamorfozo le-te iz mehke substance v spreminjajoče se trdne oblike; ali13 mehaničnih principov, kjer veriga trinajstih različnih kinetičnih elementov predstavlja mehanične rešitve za fluidno koreografijo. Njenim kinetičnim skulpturam je skupen princip rekontekstualizacije starih izumov in znanj, delujejo nizkotehnološko in so zavezane estetiki ročnega dela. Mehanske objekte avtorica nato z vpeljevanjem glasbe, videa, luči in performativnosti razširja v poetične kinetične scenografije. Gonilna sila teh instalacij je v tem, da njeni sestavni deli − matematično natančni kinetični objekti, njihovo gibanje, zvok, svetloba in delovanje − dosežejo harmonijo, s čimer ne ustvari le scenografije, temveč tudi iluzijo fluidnosti in povezanosti. »Skozi leta ustvarjanja definicijo popolno delujočega sistema vse bolj razumem kot prispodobo lastnega sistema v odnosu in odgovornosti do družbenega okolja, za katero stoji razmislek o sodelovanju med posamezniki ter spoju različnih entitet v poetično celoto.«

Evokativne instalacije Mete Grgurevič gradijo na združevanju nezdružljivega − matematična razmerja, natančnost in uravnoteženost so združeni s svojim navideznim antipodom − nelogičnim, imaginarnim, celo nerazumljivim. V mejnih situacijah, ki nastajajo ob tem, avtorica sooča anksioznosti in optimizem vsakdana, fizikalne zakonitosti in utopije. In prav utopije s svojim naborom necenzuriranih idej in zamisli, ki jih avtorica venomer umešča v svoje projekte, predstavljajo prostor možnega (družbenega in individualnega) upora. Gre za subtilen upor, ki za svoje orožje uporablja nebrzdano domišljijo in ki poetično-utopično poziva k sanjarjenju in disfunkcionalnosti, pa tudi sodelovanju in povezovanju posameznikov. Utopija je pomembna gesta znotraj vsesplošnega distopičnega diskurza, ki zaznamuje naš vsakdanjik in je proces, ne destinacija. Kustosinja razstave Simona Vidmar razmišlja: »Dela Mete Grgurevič s svojimi nizkotehnološkimi, celo arhaičnimi mehanizmi spominjajo na izvorno gesto moderne kinetične umetnosti, ko je Duchamp pomislil, da bi na stol pritrdil kolesarsko kolo, ker ga je pomirjalo, ko je gledal, kako se vrti. Tudi Metini stroji so neizmerno pomirjujoči, spominjajo nas na nekaj, kar že od nekdaj poznamo in nas pomirjajo, da je svet okoli nas takšen, kot mislimo, da je. Kar je seveda popolna utopija.«

Razstava v UGM in Künstlerhausu v Gradcu ponuja vpogled v delo Mete Grgurevič sredi njene kariere. Na ogled bodo izbrani projekti iz obdobja 2012−2019, ki so mdr. nastali v sodelovanju s slovenskim nacionalnim baletnim ansamblom, ljubljanskim lutkovnim gledališčem, vizualnim umetnikom Jašo, scenografinjo in vizualno umetnico Uršo Vidic, pianistom in komponistom Bowrainom (Tine Grgurevič), ter mnogimi drugimi.

Meta Grgurevič (r. 1979, Ljubljana) je leta 2007 končala podiplomski študij slikarstva na Likovni akademiji v Benetkah. Že med študijem je z Jasmino Cibic, Maro Ambrožič in Mary Favaretto delovala v umetniškem kolektivu Passaporta, v katerem so tematizirale tranzitne prostore. Po razhodu skupine je začela razvijati samostojne projekte ter ohranila tradicijo sodelovanja z ustvarjalci z različnih področij.
Dela Mete Grgurevič so bila predstavljena na številnih skupinskih in samostojnih razstavah. Med drugim je sodelovala na 56. beneškem bienalu, pri projektu UTTER / Paviljon Republike Slovenije (avtorja Jaše); na 13. praškem kvadrienalu scenografije in gledališkega prostora je s scenografijo baletne predstave Tristan in Izolda predstavljala Slovenijo; na 30. mednarodnem grafičnem bienalu je za projekt Mehanična galanterija / Srebrna nit s soavtorico Uršo Vidic prejela posebno omembo mednarodne žirije; na 31. mednarodnem grafičnem bienalu je njen projekt z naslovom Timekeepers prejel glavno nagrado občinstva. Leta 2016 je bila rezidenčna umetnica fundacije Mahler and LeWitt Studios v ZDA. Leta 2017 je na 32. mednarodnem grafičnem bienalu v koprodukciji z SNG Opera in balet Ljubljana s projektom Silenzio odprla bienale in novi razstavni prostor Ustvarjalni center Švicarija. Svoja dela je razstavljala v Sloveniji, Italiji, Avstriji, na Finskem, v ZDA in drugod