Bi lahko rekli. Kaj je tega treba bilo – umetniki, politični delinkventi in izumitelji so pač tisti, ki jih zlahka vržemo v socialni bazen Maribora. Težko verjeti, a uporniški potencial pač paše tudi v Maribor. Eno izmed možnih je sicer tudi Novo mesto, ki pa nima takega socialnega vprašanja in izgube, kot ju ima Maribor. Poleg Revoz in Krka sta dobro donosna posla, saj bolezni ostajajo, se še zmeraj množijo, nekaj jih sicer poustvari še farmacija, prav tako pa tudi želja po avtomobilih ni izključujoča. Gre za dve gospodarski panogi, ki prinašata ne samo delovna mesta, temveč tudi redni dobiček. Maribor bi kaj takega prav nujno potreboval – da bi lahko postal mesto priseljencev in ne le vstajajočih upornih ali nekoliko sanjaških duš, kot so bili v nadaljevanju umetniki, izumitelji in politiki. Ali pa tudi priseljenci Primorci, ko so jim požgali njihova prebivališča in vasi. Pridobitek za vzpostavitev slovenskega gledališča v Mariboru je pripisati prav njim, ki so tako kot vodje, režiserji kot tudi igralci, »odigrali« pomembno vlogo, da se je vzpostavilo nacionalno gledališče.
Bila so različna jabolka spora, zaradi katerih so prišli »pribežniki« ali uporniki. Oziroma jim je tako etiketo jim nadela takratna oblast. Ali zgolj slabo razumevanje šal v primeru Vitomila Zupana. Njihov entuziazem in neposrednost sta za kakšno Ljubljano ali Celje bila premočna in nista zdržala. Tako so v Maribor deportirali Karla Destovnika Kajuha, ki je zaradi dedove narcisoidnosti po materini strani sprva kot majhen otrok s starši že bival v Mariboru, kasneje pa ga je pot skoraj nečastno pripeljala na klasično gimnazijo, saj so ga s celjske gimnazije zaradi politične provokativnosti preprosto »vrgli«. Na posredovanje celjskega ravnatelja pa so mu le omogočili nadaljnjo gimnazijsko izobraževanje, vse dokler se ni odločil za pot v partizane in v legendarno XIV. divizijo. Uporniški duh je v mariborski zapor oziroma kaznilnico pripeljal tovariša Tita in prej omenjenega Vitomila Zupana. Hišni pripor pa je doletel Lovra Kuharja, skoraj, po nepreverjenih informacijah, celo nesojenega vodja Jugoslavije.
Vsem je bilo skupno napol životarjenje, Nikolo Teslo je v Maribor prineslo nekaj boemstva in nekaj dolgov. Tudi Jurčiču pri Slovenskem narodu ni šlo nič kaj bolje. Beda in še enkrat beda. Še dobro, da danes težko pričakuje, kdaj bo končno pri prvi gimnaziji obrnil list, ko bo maturo opravila še ne odpadla cvetlica. A to je le mit in kakršnakoli šala na račun kipov je že skoraj napad na kulturno zgodovino.
A prav vsak izmed njih se je vpisal na seznam pomembnih zgodovinskih osebnosti. Kot da so iz dna zrastli v osebnosti, postali člen pomembnih posameznikov ne samo za zgodovino Slovenije ali Jugoslavije, temveč tudi svetovne dediščine. Eden izmed takih sta predvsem Tesla in Tito. Prvi genij, z nepriznanim akademskim nazivom, in drugi, veliki vodja, za katerega sem kot nadobudna najstnica v njegovo spominsko knjigo v Kumrovcu napisala, da bo večno živ. Anarhistični duh je pripomogel, da ga je takrat lahko premagal le Che Guevara, v katerega majici sem se ponosno sprehajala kar nekaj časa.
Vsem zgoraj naštetim pa je bila skupna tesnoba – Kafkov sindrom je v Mariboru povsem razumljiv, saj je tukaj Kafkova točka, ki jo dobri poznavalci njegovih del lahko hitro prepoznajo, kamor se torej lahko postavijo in zrejo v blodnjak negotove prihodnosti. Vendar je ta tesnobnost še najbolj groteskna v destrukciji njihovih osebnosti. V zlomu posameznika, ki je v bedi preživljal svoje (ne samo) mariborske dneve in že takrat lahko spoznal, kaj vse terjajo umetnost, ideja, želja po drugačnem, zaradi katerih te kaznujejo, obsodijo in ti brutalno želijo zlomiti duha in ga preoblikovati po svoji volji.
Veliko srečo ima Maribor v smislu sistema zaradi kakšnega Tomažiča in kasneje Grmiča, da v Mariboru nista sledila ideji in tradiciji ostalega kranjskega klera, ki je zlomil idejo bratstva in enotnosti, ki, če si seveda znam interpretirati Sveto pismo, uči ravno to.
In ja, take neuresničene, izmozgane muze, ki jih je politični sistem želel zdrobiti in vkleniti v svoj mehanizem, so bili obravnavani »disidenti«, tako težkih udarcih sistema iztisnili tisto, kar je najpomembnejše – svojo lastno zavest in prepričanje. In na vprašanje Was ist Kunst, Marinela Koželj?, umetnika Raša Todosijevića, lahko kot perfomance storimo tudi mi – nemo zrenje, togost, otopelost, samo za to, da se udarci, bolečina, ostre besede ne zarežejo v nevrone, v živež razuma in čustev.
