Tamara vozi najmanjši avto na svetu, ampak ko sva tisto sredo krožili po Mariboru v iskanju parkirnega prostora, sva našli samo enega na Gregorčičevi, pa še ta je bil bočni. Je pa bil parkirni prostor, bočno nama po petih letih izpita tudi ne dela več problemov, vse super. Ampak ženska mota, rine, avto pa ne gre na svoj plac. “Okej, zamotaj,” stručarim zraven. “Zdaj pa poravnaj v drugo smer. Okej, ne v to smer.”
Za nama je že nastajala kolona, Tamara je pa še vedno motala igračko od avta v parkplac. Evo, ko je tretjič popravila, zapeljala z dvema kolesoma na pločnik, je uspelo. In valda, tip, ki je čakal 10 minut, da je lahko gledal to predstavo, nama potrobi, zraven se smeji, kot da bo počil in preden se odpelje naprej, nama še malo zaploska. Kaj vem, mogoče je bila tako nervozna, ker sva po letu lakote lahko končno šli podaljšati študentske bone.
“Joj, denarnico sem pozabila v drugi torbici,” reče, ko stopiva iz avta.
“Torej tak mojstrsko motaš, pa sploh nimaš vozniške zraven? Sploh ne moreš dokazati, da si res naredila izpit?” se ji zarežim.
“Daj, to sploh ni hecno, kak’ pa si naj z’aj bone podaljšam. Joj, zdaj pa bom mogla nazaj domov, pa komaj sva parkplac našle, joj pa…”
“Bone boš šla popoldan podaljšat, greva zdaj po listek, tako že zamujava.”
In potem pride tisti trenutek, ko obstojiš na mestu. Se ustaviš, utihneš. In začneš gledati okoli sebe, levo, desno, se obrneš okoli in iščeš parkirni avtomat. Tamara itak rabi očala, pa jih nikoli ne nosi in se vrti okoli sebe in mršči, parkirnega avtomata pa nikjer.
“Tam je, na vogalu,” jo povlečem, “zgleda, da morem jaz plačati parkirnino, ne?”
“Ja, pa še kavo mi danes ti častiš. Ni tako slabo brez denarnice okoli hodit!” se mi reži nazaj.
Evo, to je bil tisti parkirni avtomat, o katerem bi lahko človek pisal romane. Pa jih ne, ker je tisti trenutek vsak dan dalje in tisti občutki počasi bledijo. Stojiva pred tistim avtomatom in iz vseh žepov skupaj vlečeva cente in se smejiva in potem greva skupaj bonom in kavi naproti. In življenje gre dalje.
