Maribor. Ultimativno mesto idej, ki se nikoli ne uresničijo. Vsi bi, ampak le malo se zgodi. In če se nisi rodil v milijone, lažje razumeš problem. Vse stane in nič ni zastonj. Če nimaš lastnih sredstev, jih ne boš dobil niti nikjer drugje. Vsi, ki ustvarjajo dogajanje v tem mestu, delajo to s skromnimi budžeti, ki jih raztegnejo v neskončnost, še večkrat pa sami prispevajo, da lahko oživi nekaj, v kar verjamejo. In potem se veliki možje na občini trepljajo po prsih in medijem razlagajo, kaj vse so storili. Kot da so mesto oni sami. Včasih pomislim, kakšno mesto bi bil Maribor, če bi veliki možje denar namenjali tistemu, kar nas v mestu še vedno najbolj pritegne, potegne ven iz stanovanj in privabi na ulice – kultura.
Čeprav nam mesto z zapiranjem kino dvoran, krajšanjem festivalov, krčenjem sredstev celo knjižnjicam in nenehnim odpiranjem novih in novih nakupovalnih centrov sporoča, naj spremenimo miselnost. Naj raje kopičimo materialne dobrine kot življenjske izkušnje. Naj napolnimo praznine, ki nastajajo, ko se odtujimo s prijatelji, spremo z najbližjimi in zapadamo v depresijo zaradi nezadovoljnosti v življenju, s stvarmi. Naj se skrijemo med te stvari, naj pozabimo na dušo in razmišljanje in se prepričamo, da je edino, kar velja, materialno. Daj blagajničarki v roke plastično kartico in srečen odtovori domov kupe in kupe vrečk. Vedno bolj prestrašeni eden drugega se bojimo biti prizadeti, kritizirani in nerazumljeni, se raje izogibamo pristnim interakcijam, apatija in miselnost, da nikoli ne bo nič bolje, pa počasi požirata meščane in mesto.
Ampak tisti, ki se še upajo, ki še ustvarjajo in še verjamejo, s svojimi performansi prebodejo Maribor kot utrinek nočno nebo. In tiste, ki se znajdejo tam, napolnijo s svežo energijo, da so potem veseli, ker so tu doma in je to njihovo mesto in so taki ljudje njegovi someščani.
Determinirani dopuščajo mnogo prostora za lastno interpretacijo posameznika. Vsak vidi, kar rabi, in odnese od predstave, kar potrebuje. In v igri besed, vsaj jaz, pač neizmerno uživam. Ker je v vsakem navidez še tako nesmiselnem stavku mogoče najti toliko smisla. Ker je vse res, ker nič ni laž in ker se vse tako lepo poklopi. Determinirani v lastni nedeterminiranosti. Revni in bogati, debeli in suhi, vsi smo tako različni, a v bistvu vedno enaki.
Pa sem se že skoraj sprijaznila, da umetnosti nikoli ne bom dorasla, da bo gledališče zame vedno prostor živčnega presedanja in gledanja na uro. Dokler te končno nekaj ne potegne vase, ko se ti zazdi, da zdaj kapiraš vso vesolje in poznaš smisel sveta. In ta filing je skoraj otipljiv, kot da si odkril še eno plast življenja, se potopil še globje v sebe in ugotovil, da v življenju mora biti še kaj drug(eg)a kot vzorci, ki jih nenehno ponavljamo. Nedeterminirani.
*če je naslov v angleščini, ga prevajamo. Vse, kar potrebuješ, je manj.
