Oblečeni, ampak goli. Na odru. Pet najstnikov, ki je sebe razgalilo. Ajda Godec, Kim Godec, Žiga Hren, Luka Kuhta, Eneja Urnaut. Na odru, kjer so končno povedali kaj jim leži na duši. Kaj jih grize. O čem razmišljajo. Kaj čutijo in zakaj. O kom tako čutijo. Kdo prav zaprav so. Z gledanjem njih so nam odprli oči. Brez olepševanja – direktno in brez strahu. S solzami sreče in jeze, z razočaranjem, bolečino, prizadetostjo, hvaležnostjo, iskrenostjo in tihim upanjem na bolj razumevajoč jutri. In to srednješolci, stari sedemnajst in osemnajst let – ljudje, ki so se šele znašli na meji med odgovornostjo in iskanjem samega sebe, svojega glasu. Pet odraslih, ki to postajajo in nam, prilimane na stol, pošteno stisnejo focn moralnega mačka. Nismo mi brali njih, ampak oni nas. Čeprav o življenju vedo bojda malo. Ali pač?
Ker ta oder v petek ni bil samo oder, kamor prideš, zrecitiraš svoje besede in se vživiš v vlogo. Ne. Ta oder je bil prežet z energijo in vsem, kar lahko izžareva samo – življenje. Da. Igrali, kaj igrali, živeli so na odru. Za druge in o drugih. Za svoje vrstnike in zase.
Vrelo je iz njih kakor se zgodi, ko svoje bolečine, strahove, nejasnosti in dvome pustiš v sebi in jih potlačiš in tlačiš tako dolgo, da je površina že tako zravnana, da nima več smisla. Takrat se zaveš, da tako ne gre več, da je treba zakričati. Na glas. Z vsemi pljuči. Vrelo je iz njih, kakor kot ko izpustiš ranjeno žival, ki je bila celo življenje zaklenjena v premajhni kletki. Tornado čustev, ki ga, v resnici, doživljamo vsi.
Zato ni čudno, da se ti v glavi začne dogajat zmešnjava vseh možnih misli: predstavljaš si, kako verbalno obračunaš s pretirano nadutim ali avtoritarnim profesorjem, nadrl bi policista, ki čisto vsakič pusti listek na tvojem avtu zaradi napačnega parkiranja. Staršem bi zakričal, zakaj ob škatlici čikov, ki je padla na tla raje pogledajo na številke v dvigalu in v fris povedal prodajalki v trgovini, da nisi ti kriv, ker mora stati za pultom in prodajati kruh! Tako je, tudi noge bi polomil. Jih nabutal.
Grozno? Nepredstavljivo? Nemoralno? Otročje? Na meji dobrega okusa? Da, tudi to je človek. Človek, ko namesto, da bi z njim spregovorili ali pa ga vsaj poslušali, pogledamo v drugo stran.
Predstava Generacije je prijazen opomnik, da ljudje rabimo en drugega, v dobrem in slabem, in da si dobro in, še predvsem, slabo, iskreno in z diaologom povemo. Tako preprosto. To je glas Generacije.
In ko sem predstavo gledala, si nisem mogla kaj, da ne bi opazila drugih, ki so jih preplavila čustva, ki so potočili solzo, ker se jih je predstava dotaknila. Tudi mene. Tako zagotovo veš, da so ljudje ne le začutili besede igralcev, ampak tudi razumeli njihovo sporočilo. Da so besede besa in besede, ki se nam zdijo neizustljive v resnici izključno samo metafora za krik po pomoči, po več življenjskosti, po več človeškosti med generacijami.
Tako, kot so človeški igralci. Ker razgaliti svojo zgodbo in svoja čustva pred lastnimi starši in kopico neznancev v nabito polno dvorani – zmore ne nujno najbolj pogumni, ampak človek, ki svojo človeškost postavi na prvo mesto. Ker se zaveda, da je vsak človek najprej človek, šele nato odvetnik, pravnik, čistilec, prodajalec in direktor.
Sigurno ne razlog, da se predstavo prepove. Ampak prav zaradi in kljub temu, danes pišem o njej. Beseda se širi. Širi se uspeh. In tako je prav.
Bravo!