S prezirom primem telefon v roke in odprem galerijo, kamor je bil moj mali bratec prisiljen shraniti film Ronaldo. Po prvi minuti gledanja filma sem že morala izumiti nove kletvice za preklinjanje svojega mentorja. Prostovoljno si tega ne bi nikoli pogledala, saj ne maram nogometa, ne maram nogometašev, najmanjpa maram ljudi, ki dovolijo ljudem posneti film o njih. To se mi namreč zdi višek narcisizma in si ne bi pogledala niti filma, ki bi govoril o J.K. ROWLING. Edini skoraj takšen film, ki sem ga pogledala, je Socialno omrežje, pa še to le zato, ker mi je glavni igralec prikupen. Po drugi strani pa sem imela na izbiro gledanje tega filma in učenje mladinske književnosti.
Torej sem pogledala film. Večinoma mi ni bil niti najmanj všeč, a je vseeno nekako spodbuden. Še posebej v tistem delu, kjer trener desetkrat ponovi, da ni nič nemogoče. Sem štela. Še vredu, da je to tolikokrat rekel, ker prvih šestkrat še nisem bila prepričana. Potem pa sem ugotovila: nič ni nemogoče!
Hura! Slavna pisateljica bom! Zakaj? Ker nič ni nemogoče!! Pa svetovno znan model bom postala! Zakaj? Ker ni nič nemogoče!!! Pa milijonarka bom! Zakaj? KER NIČ NI NEMOGOČE!!!!!
Komaj čakam, da bodo ljudje o meni snemali film. Saj veste, potem ko bom slavna. Jaz sicer ne bi toliko zalizovala svojih ubogih otrok, pa pod nobenim pogojem ne bi dovolila, da kdo posname mojo mamo med krizo srednjih let, ki se kaže v oblačenju v najstniška oblačila. Kaj šele med doživljanjem živčnega zloma in goltanjem zdravil za živce.
Verjetno se je v enem trenutku v filmu moral tuširati v spodnjicah, da bi ga lahko posneli med dramatičnim naslanjanjem glave na steno pod curkom vode.
Mislim, da me je najbolj v vsem filmu šokiralo eno orjaško protislovje. On je imel sanje, da bo najboljši. In baje mu je to uspelo. Tam pa so bili ljudje, ki pa imajo tako zelo preproste sanje. Bila je najstnica, katere sanje so bile, da Ronaldo izve za njen obstoj. To je vse! Obstajati mora, pa je srečna! Pa očitno je sploh ni motilo, da se je pred tem nepozabnim trenutkom osebni čuvaj vrgel nanjo kot grdavž na prostitutko.
Morala pa bi baje napisati, kaj bi bilo, če bi bila Ronaldo:
-
Ne bi dala svojemu sinu enakega imena, kot je ime meni. Poleg tega, da je nedomiselno, se mi zdi, da mora ljudi zelo zmesti, ko sta skupaj. Nekdo pokliče enega, pa se oba obrneta.
-
Ne bi posneli filma o meni.
-
Zraven vseh svojih super-finih avtomobilov bi postavila še enega starega fičeka, da bi ostali izgledali bolj svetleči.
-
Svoji materi bi kupila nova oblačila, njena pa zažgala in zakopala pepel.
-
Svojemu agentu bi omejila število izrekanja besed »nič in nemogoče«. Pa alkohol.
-
Ne bi si slačila majice ob vsaki priložnosti. Saj razumem, da ima željo po kazanju tistega izklesanega, tudi jaz bi jo imela, a je ljudem neprijetno ob vedenju, da oni tega nikoli ne bodo imeli.
A jaz nisem on in on ni jaz. Očitno. Iskreno se opravičujem vsem ljubiteljem nogometa. Sem pač ena tistih deklet. Se opravičujem. Hvala za razumevanje.
