12:00. Spet sem se pozabil zmeniti za prevoz. Daj prosim, daj … naj še bo nekaj prosto in ob ugodni uri. Gledam. Nič. Samo ob 21:30 en. Pa že prejšnji ponedeljek sem šel tako pozno in ugotovil, da je nesmiselno. Potemtakem je bolje, če grem v torek zgodaj zjutraj. No, malo še bom počakal in kasneje ponovno pregledal. 12:40. U, en pelje ob sedmih zvečer. Jaåaa, če zdaj pičim v mesto pa opravim vse, kar moram, se ob štirih dobim s punco, potem ob petih delavnice … hja, bo šlo skozi, če me pobere nekje blizu bolnice. Super. Ob 19:10 pri Magdalenskem parku. Dobro, to je porihtano. Samo cjo … to pomeni, da moram vso prtljago nosit zraven, v mesto … ja nič, bom spakiral čim manj, nekaj itak že imam v Ljubljani. Vzamem nahrbtnik, v njega vtaknem pulover, dve brisači, beležko in Severni sij. Preverim, če še kaj rabim. To, tisto, ono … ja lahko še neke nogavice in šal. Poskušam natlačit v nahrbtnik, samo ni več prostora. Eh, pa kaj bom s šalom, brezveze bom zdaj vse mučkal. Ne rabim. Dobro. Imam vse. Grem na pošto, da plačam vpisnino, na katero sem že čisto pozabil in se še nekaj časa ne bi spomnil, če ne bi na VIS-u videl, da fakulteti dolgujem 24 eurov. Ja optimisti, zakaj pa ne pošljete položnice. Če vi meni po mailu pošljete, da imam to za plačat, jaz pozabim. Žal. V glavnem: sem poravnal. Kaj naj zdaj grem v mesto peš ali na avtobus? Hmmm … na avtobus bi bilo treba počakat 24 minut. Pasalo bi, da ne bi rabil hoditi z vsem tem, vendar … se mi ne da čakat. Pot pod noge. Z nahrbtnikom, računalnikom, jopo v rokah in budno, v kateri mi je petkrat prevroče, hodim, hodim, hodim. Nosim. Komaj čakam, da pridem v center, da vse to odložim.
