Stopil je, kreator, na oder in začel postavljati. Neko srednje veliko posodo, te šolške smrdljive gobe za brisanje table, iz katerih je nastalo obzidje, vrvi-gumice, kakorkoli že, sliko na stojalu, ki se je kasneje izkazala za ogledalo. Malo sem malo tja. Vse je lepo zložil, pripravil, iz posode vsul pesek. Na koncu pa se je zicnil na stol v prvi vrsti, med nas, publiko oziroma komisijo. Vse to pod močno svetlobo, da nisem vedel, če je to že tisti začetek ali samo … začetek. In bom še pol ure čakal, da pridejo na oder neki plesalci in nekaj plešejo, kar se mi je itak zdelo malo tak-tak.
Na ples pač nikoli nisem gledal kot na neko umetnost. Prej kot šport. Morda zaradi naših talentov na POP TV, kjer so mi plesne skupine vedno šle na živce, ker so vsi skupaj le skakali in švicali.
»Hej, kje pa so zdaj neki super-duper, ful-kul elegantni gibi, ki jih ne more narediti kar vsak?« sem se spraševal.
Ni jih. Ampak saj sčasoma sem si prišel gor, da tudi v večini tekstov ni nekih super-duper besed, ki jih ne bi mogel napisati vsak pa so lahko fenomenalni. In so umetnost. In enaka fora s slikami. Pa fotografijami, glasbo in tako dalje. Ja, sem si prišel gor. Ampak vseeno se nisem navduševal nad plesom. Pravzaprav sem ga pozabil. Nisem ga spremljal, nikoli gledal, enostavno prešaltal.
Ko pa so v soboto, ko so se ugasnile luči in je Rene Puhar nevidno sedel na svojem sedežu, plesalci začeli plesati – Ana Germ. Jure Masten. Nuša Solar. Amy Anne Kennedy – sem prvič ugotovil, kako pomirjujoč in navdahnjen in pomenski in in in ne vem kaj vse je lahko ples. Saj se ne spoznam na ples in tukaj sploh ne gre za to, kako perfektno odplesane so bile nekatere figure. A-a. Bilo je pač lepo. Dalo je nekaj. Za čutit, razmišljat. Brez kakršnekoli pretiranosti. Le gibi teles. Majhni, veliki, nežni, sunkoviti. Ki so pasali skupaj. In so tako preprosto prikazali, kako se s telesi opredeljujemo. Določamo za nekaj. Vse skupaj pa je res sedlo s tekstom Reneja Puharja, ki je po nekaj minutah odmaknjenosti vstal in stopil med plesalce, njegove kreacije. Jih nadzoroval in nas na tako resničen, skorajda grotesken način, povlekel v center dogajanja. Vmes pa še komad Nikolovskega, Sanju sm, ki se je predvajal med videoprojekcijo. Da dobiš vmes tisti mir, ko razmisliš o nekih stvareh, ki se te na tak ali drugačen tičejo. Bum, bum, bum. Luka. Ples je lahko tista stvar! Ki ti nekaj da. Zato – hvala deTERMINIRANIM.
Jap. V super-duper, ful-kul performansu so nas zasanjali. Nam postavili ogledalo. Spustili ali pripeli na vrv. In pokazali, da ne rabimo biti za zidom iz smrdljivih šolskih gob.
