Akademski slikar Jože Šubic (Maribor, 1958) je po končanem študiju na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost (1984) na slovensko likovno prizorišče vstopil v obdobju razcveta nove podobe. Od leta 1981 kontinuirano razstavlja na številnih skupinskih in samostojnih razstavah, sodeluje na likovnih kolonijah doma in v tujini, za svoje delo pa je prejel tudi več nagrad. Ukvarja se s slikarskom, risbo, grafiko, keramiko, skulpturo, od leta 2000 se njegovo likovno snovanje iz slikovne površine, ki je po zgodnejši figuraliki vse bolj zaznamovana s čutnimi barvnimi nanosi in netipičnimi materiali, vedno pogosteje razteza tudi v prostor in predmetno stvarnost. V prostorske postavitve vključuje predmete iz vsakdanjosti, organske materiale in jih pretvarja v pomensko nabite objekte, ki s svojo asociativno močjo večrazsežno nagovarjajo gledalca. Les, železo, plastika, usnje, keramika, umetelno obdelani in sestavljeni v nove poetične celote, so razpostavljeni po prostoru. 

Likovna pripoved Jožeta Šubica izhaja iz »anatomije« okusa, fantazij in erotizma telesa kot pričevalcih o čutnih dimenzijah človeškega sveta. Meri na »ontologijo« kot tisto razsežnost, ki presega golo materialno danost snovnosti in telesnosti; v tej luči je erotizem eno bistvenih določil človeškega bitja. Šubičevi objekti in projekti so poetsko artikulirana, večplastna in komunikativna dela, ki teme družbene usode čutnega domiselno in subtilno pretakajo v likovni svet. Zadnja Šubičeva dela so tudi kompleksni umetniški nagovori javnega prostora, v katerem razpirajo živopisna prizorišča performativnosti, procesualnosti in recipročnosti. Poleg tega humorno pobezajo v patologijo sodobne družbe, v kateri je slehernik avtor specifične simptomatike. Inventivno umeščanje umetniških objektov v heterogene prostore meri na razkrivanje tovrstne simptomatike, ki jo izdatno pogojujejo moralni predsodki širše družbene sredine. V tej optiki je Šubičeva umetnost zvedava, humorna in radoživa potrditev moči čutne stvarnosti telesa, erotizma in fantazije, v kateri je vse mogoče, kjer je prestopanje vsakovrstnih meja zavezano tisti etiki, ki je ni brez zvestobe svojim lastnim prepričanjem in načinom uživanja, a tudi ne brez empatije do drugega. 

(Mojca Puncer)