Wolfgang Ernst: NA MEJI OBRAZLOŽLJIVEGA?

Ob vse hitrejši razpravi o raznovrstnih družbenih, etičnih in drugih vplivih orodij (ali igrač) umetne inteligence, kot je ChatGPT Stable Diffusion, na besedilo in sliko, na človeka, se poraja vprašanje: V kolikšni meri je mogoče mehanizme množične obdelave podatkov (besedilnih, vizualnih, slušnih) s pomočjo umetnih nevronskih mrež še vedno ohraniti pregledne in razložljive (“xAI”)? To zadeva temeljne ambicije akademskega in umetniškega raziskovanja kot oblik raziskovanja, ki temeljita na
znanju. Zdi se, da se koncept “globokega” strojnega učenja s svojimi “nastajajočimi” lastnostmi in dražljivimi artefakti izmika običajnim orodjem za analizo. Ali je izbira metafizične terminologije zgolj semantična kulturna zamuda proti hitremu tempu tehnologij umetne inteligence ali pa nakazuje temeljni izziv in epistemološko razdraženost znotraj tradicionalne dihotomije um/materija? Medijska arheologija radikalno vztraja pri odpiranju črne skrinjice UI/strojnega učenja na
ne-antropocentričen način, pri čemer identificira tehnológos takšnih procesov znotraj samega tehno-matematičnega mehanizma. Toda kje točno? Signal ali šum? Razum ali stohastika?

Wolfgang Ernst (DE) je doktoriral iz zgodovine in študiral klasične vede (latinska filologija in klasična arheologija) ter se stalno zanima za kulturne časovnosti. Razvijal se je v nastajajoči ter v tehnologijo usmerjeni “nemški šoli” medijskih znanosti. Njegovo akademsko udejstvovanje se je sprva osredotočalo na teorije arhiva in muzeologijo, nato pa se je poglobil v medijske materialnosti. Od leta 2003 je Ernst redni profesor za medijsko teorijo na Inštitutu za
muzikologijo in medijsko znanost na Humboldtovi univerzi v Berlinu. Njegove trenutne raziskave zajemajo “radikalno” medijsko arheologijo kot metodo, epistemologijo tehnológosa, teorijo tehnične hrambe, tehnologijo kulturnega prenosa, mikročasovno medijsko estetiko in njene kronopoetske potenciale ter zvočno analizo (“sonicity”) z medijsko-epistemološkega vidika.

Knjige v angleščini (s poudarkom na tehničnih medijih): Digital Memory and the Archive (2013); Chronopoetics. The Temporal Being and Operativity of Technological Media (2016); Sonic Time Machines. Explicit Sound, Sirenic Voices, and Implicit Sonicity, Amsterdam (2016); The Delayed Present. Media-Induced Interventions into Tempor(e)alities, Berlin (Sternberg Press, 2017); Technológos in Being. Radical
Media Archaeology & the Computational Machine, New York et al. (Bloomsbury Academic, 2021).