Zgodba o Ostržku je neverjetna pustolovščina, ki je vznemirjala že mnoge generacije in je živa še danes. Ostržek je metafora tega, kako tudi napake oblikujejo človeka.

Napake niso nujno nekaj slabega; pogosto so edini način, da življenje bolje razumemo in se spreminjamo. Italijanski pisatelj Gianni Rodari je nekoč dejal, da so napake nujne kot kruh in pogosto celo lepe, na primer poševni stolp v Pisi.

Ostržek ni običajna predstava. Je predstava, ki se potopi v lutkovni svet, k izvoru, ko lutka še ni povsem izdelan in nazoren predmet, ampak je še surov, neobdelan material. V Ostržku je to seveda les, žlahten material, ki človeštvo spremlja skoraj povsem od začetka. Lesu, ki komaj obeta, da bo iz njega nekaj nastalo, v lutkovni čarovniji pa v njem že vidimo posamezne like iz zgodbe, se pridružijo že izdelane lutke, tokrat navdihnjene pri starih mojstrih. Tokratna
uprizoritev se vrača v mizarsko delavnico, orodje za obdelovanje lesa oživi, kosi lesa pa na mizarski mizi postanejo ves svet v malem. Ostržek odide na potovanje, mi pa na poligon za raziskovanje lutkovnega izraza.