Farma Orwell

Farma, ki govori o tem, česar nočemo slišati

Ko začnem razmišljati o svobodi, osebni ali družbeni, ne morem mimo Georgea Orwella – moža, ki je tako neskočno in hkrati tako artikulirano, kritično ljubil resnico in svobodo. Moža, ki je tako zelo razumel ustroj sveta, da si je znal še predobro predstavljati, kako bo izgledal in deloval svet tudi dobrih 70 let po njegovi smrti. Orwell se je zavedal, da svet, v katerem živimo, verjetno ni najboljši od vseh zamisljivih svetov in niti ne gre na bolje. Vse svoje življenje si je prizadeval za
izboljšanje položaja zatiranih in prezrtih ter o tem brez zadržkov govoril v svojih publicističnih in literarnih besedilih. Glasno in pogumno je zagovarjal socialistična načela, obenem pa nasprotoval tako komunizmu kot izkoriščevalski kapitalistični miselnosti. S tem se je poudarjeno ukvarjal tako v svojih kultnih romanih (Živalska farma, 1984) kot tudi v svojih izjemnih, stilsko briljantnih esejističnih besedilih.

V središču Orwellovega interesa je torej človek, razpet med vse mogoče sisteme in njihove interese. Človek, ki si ga je treba podrediti in ga voditi po svoje: imeti od njega ob čim manj stroških čim več profita. Ko se torej Orwell ukvarja s svobodo, se vedno ukvarja tudi s principi in z mehanizmi manipulacije, podrejanja, nadzora, regulacije vsakdanjega življenja … O tem gagajo, čivkajo, lajajo in krulijo že živali na Orwellovi Živalski farmi. In vse to je zelo podobno temu, kar je dobra tri
desetletja kasneje Michael Foucault opredelil kot moderno obliko dresure. Kot novo obliko prakticiranja moči suverena, ki najkasneje od konca 18. stoletja dalje nastopa v mnogoterih oblikah. Moč, ki lahko mirno sobiva z drugimi oblikami moči. Moč nadzora, ki ob samem nadzorovanju zahteva podrejenost, katere učinek je občutek krivde, “spoznanje”, da se moramo popraviti. Moč, katere rezultat sta pohlevnost in posledično nekritično sprejemanje družbenega vzorca, namesto da bi ga presekali s
spremembo. Kaj poleg tega sploh še ostane človeku? Koliko človeka sploh še ostane? Kako vztrajati v takem svetu in kako imeti še naprej občutek, da živiš? Je tisto, kar ostane, res le nekaj do cela zrežiranega in vnaprej pripravljenega? Je le televizijski (resničnostni) šov?

Naj nas to ne preslepi: tudi z zavedanjem vsega tega, s poglobljenim branjem Orwella, Foucaulta, Koopmana in drugih, z artikulirano mislijo na upor in z zvezkom z mislimi proti sistemu (tako kot Winston Smith iz romana 1984) nismo zares pripravljeni na boj s sistemom. Sistem nas bo vselej neopazno prehitel za korak ali dva. In nekdo nas bo gledal, kako se neusmiljeno borimo, prepričani, da smo visoko nad tem, da nas lahko kdo podredi, nadzoruje ali manipulira. A ni prav v tem največja
preslepljenost?

Farma Orwell v režiji Luke Marcena, predstavnika najmlajše generacije slovenskih  režiserjev, bo ob sodelovanju izkušene dramaturginje Tatjane Doma poskušal v formi varieteja Orwellove misli in besede brati tudi skozi današnji zgodovinski trenutek. Ob tem pa premišljevati o principih in mehanizmih manipulacije, nadzora in svobode, ki si jo moramo nujno izboriti sami. Kajti kot nekje zapiše Orwell: “Najhuje je to, kar pride potem.”