Stric Tenis

 

Na tem koncu Maribora nimamo ravno dosti kafičev. Iz glave se spomnim tri ali štiri. Enega, v katerega v nedeljo po maši zahajajo upokojenci. Zraven njega je kafič, v katerega smo včasih hodile vsako nedeljo - ampak po kosilu - s kolegicami na kavo. Enega, ki je že tako oddaljen, da ga skoraj ne štejem kot pobreškega, in še enega, ki je veljal za največji pajzl. Kjer je foter ob nedeljah, ko smo se vračali iz obiskov, samo ustavil avto in hitro skočil po čike. Mama se je vedno bunila, kakšen pajzl da je to, beznica, mi pa smo se celi naveličani presedali na zadnjih zicih, ko smo poslušali njene monologe. 

Ko sem bila že malo starejša, me je peljal v ta pajzl na kavo, ampak tudi takrat mami tega raje nisva povedala. Vedno sva sedela na terasi, on je ugotavljal, v katero smer piha veter, da dima ne bo nosilo proti meni, se po vetru še presedel in končno prižgal čik. To je bilo včasih.

Zdaj pa se nečak podi okoli, kriči in se noče in noče oblečt, jaz pa ga priganjam: “Pridi, bomo šli na kavico!” In upam, da ga bo to spodbudilo, da se končno neha dret. Utihne in reče: “Ja, pa tenis mi bo dal liziko.” Kak tenis, razmišljam, ko mu končno tlačim roko v majico. Kdo uči dvoletnika igrat tenis, ni za to še malo prehitro? 

“Denis?” končno ugotovim, kaj mi hoče povedat. 

“Ja, stric Tenis mi bo dal liziko!” naenkrat veselo zakriči in problemov z oblačenjem več ni. 

Evo, stric Tenis, pobreški fenomen. Ker ga ne smeš poklicat' kelnar, on je gospod natakar, kar vejo že dvetniki. Če želiš račun, zanj prosiš z »lahko samo malo zmotim, lepo prosim« in potem zrecitiraš še tisto ”samo račun bi rad, oprosti da te motim” on pa medtem deli lizike tamalim, čeprav so mame rekle, da ne sme. Ne samo to, še dve jim da. Tisti natakar, ki mi je, ko sem prvič prišla tja na kavo, tako šokiral, saj si nisem predstavljala, da dejansko obstaja služba, kjer si lahko tako nesramen. In od takrat dalje se z gospodom natakarjem super razumeva. Dejstvo, da sva oba rada noro nesramna, verjetno nima nič s tem. Sploh ne.

Počasi se je začelo, da na pijačo več nisi hodil ti v mesto, ampak so se vsi ostali navadili hoditi sem. Rojstnih dni več nisi praznoval doma, ampak si preprosto rezerviral mizo tu. V nedeljo zjutraj si se privlekel s sončnimi očali na nosu in naročil največji kozarec vode in cedevite, natakar se ti je pa smejal, kako grozno zgledaš. Ob včerih si šlukal pivo in ga odganjal ven iz tvoje debate, v katero se je vključil vedno, ko je šel mimo mize. Potem pa se ti je na njegovih komentarjih od smeha zataknilo pivo v grlu, da si ga pošpukal po mizi. 

Pa ni vsa ta skulirana atmosfera samo od njega - ni Bianco samo Denis. 

Pajzl, nad katerim je mama vihala nos, so pač obrnili v takšen plac, kamor mama zdaj hodi s prijateljicami na pijačo. Kamor nečaka pelješ na spenjeno mleko in igrala. Kjer zvečer ob špricerjih s kolegi igraš Človek ne jezi se, dokler se skoraj na smrt ne skregamo. Kjer mularija igra šah, včasih kdo dvigne pokrov na klavirju in kaj zaigra. Skozi vse dogajanje pa ponavadi odmeva Denisov smeh. 

Tu si zapil vse – rojstvo, smrt, staranje, vzpone in padce. Prostor, kjer se počutiš že skoraj kot doma, pa ne samo zato, ker se wi-fi avtomatsko poveže. Ker je Nini ratalo temu prostoru dat' nek neotipljiv in neopisljiv čar. Ker še nihče ni prišel v Biancota [ja, tako ga sklanjamo na Pobrežju] in rekel: ”Kak je tu bedno.” Ker smo v Biancotu vsi kul.