Žvaka

 

Razmišljam... Zadnje tedne se vrtim v svoji glavi in iščem rešitve za problem, za katerega sploh ne vem, če obstaja. V precepu, totalno nezmožna kakršne koli odločitve, totalno nezmožna dati misli na pavzo. Misli se mi vlečejo po glavi kot žvečilni gumi, ki ga že cel dan valjaš po ustih. Brez okusa, brez teksture in totalno neokusen. Žvečilnega špukneš ven, kaj pa narediš z glavo? 

 Evo, to mi gre po mislih, ko morem napisati, kako je bilo v Roomazu, ob temu pa ne smem razkriti preveč o sami igri, da bo zanimiva še komu drugemu, ne samo nam. Navodila so v bistvu preprosta. Najdi namige in jih smiselno poveži, da se rešiš iz sobe. Tvoj edini cilj naslednjo uro je, da odpreš smotana vrata in prideš ven iz sobe. Kar ni tako slabo, svoje probleme, ki te spremljajo že cele tedne, pustiš v omarici in razmišljaš o problemu, ki ga boš rešil v eni uri. O problemu z jasno rešitvijo, ki ti ga lepo zapakirajo in ti ga prodajo kot igrico. 

Sprehod skozi RoomEscape je toliko težje opisati, brez da dejansko poveš, v čem je keč. Zato,  zakomplicirajmo do konca. Prežvekajmo čigumi še enkrat. Hodiš okoli, ne veš točno kaj delaš, mogoče se ti malo sanja kako in kaj. Veš, kaj je tvoj cilj. In potem se odpirajo vrata tam, kjer jih nisi nikoli pričakoval, tisti najbolj očitni namigi ponujajo le malo odgovorov, predmeti, za katere misliš, da bodo pripomogli k rešitvi uganke, pa se izkažejo za balast. 



Namigi so kot sestavljanka, ki ji manjka nekaj delčkov in ti jo skušaš zaflikati. Kot v življenju. Hodiš okoli in iščeš mankajoče koščke. Ko jih končno najdeš, pa se izkažejo za totalno zgrešene. Kompliciraš in jih poskušaš obrniti tako, da bi dobili neki smisel, da bi pasali v tvojo sestavljanko. Iščeš poti do ciljev, ki se ti zdijo tako pomembni. Pa se ti vse vedno manj poklaplja, obupuješ in  bi se najraje kr vdal v usodo. Najbolj preprosto. Pa se ne. In greš dalje in iščeš vedno nove delčke za svojo sestavljanko. Za nekatere se prepozno zaveš, kako velik del so predstavljali. Spet, ob drugem koščku pomislimo, da bo sestavil celo našo sestavljanko in ji dal smisel in bomo končno videli celotno sliko, na koncu pa se izkaže, da niso bili čisto nič več, kot le tisti mali bedni košček. In potem tako znova in znova, skozi celo življenje iščemo pot do cilja, odpiramo vrata znova in znova in se trudimo najti tisto pravo. Le da je včasih tako jebeno težko spustiti košček, ki ne spada v našo sestavljanko. In potem si v moji glavi in premlevaš in premlevaš misli in prelagaš neizbežno, žvekaš jebeni žvečilni in se bojuješ s sabo ali bi ga izpljunil ali še enkrat vgriznil.

V Roomazu malo hitreje pride tisti trenutek, ko ugotoviš še zadnje geslo, ki odpira vrata na svobodo in tisti občutek, da si nekaj razrešil, nekaj dokončal je super. Problem, ki ga lahko rešiš, še toliko bolje pa če pot ven najdeš s sodelovanjem s prijatelji. Mogoče še samo namig. Ne zaklepajte se z lisicami, če jih ne znate odkleniti.