Kmečki upori


 

Delež mladih v Sloveniji, ki študirajo, je izredno visok, iz česar bi lahko sklepali, da smo Slovenci narod intelektualcev. Pa se mi ob porastu vse več in več oddaj, ki jih producirajo naše televizijske hiše, zdi, da temu ni tako. Ljudje večere preživljajo ob televizorjih in gledajo življenje drugih. Ne zato, ker prikazujejo lepše, kreativnejše, srečnejše življenje, ampak zato, ker imajo tukaj priložnost, da se počutijo superiorni. 

Na Kmetiji nimajo niti stranišča, jaz pa ga imam. Roke si morajo umivati s trdo žajfo, jaz pa si lahko privoščim tekoče milo. Če pa je tako fino totalno izklopiti še tisti del možganov, ki vztraja pri kritičnem mišljenju, preprečiti jim, da še kar premlevajo podatke, ki so jih slišali na poročilih. Kaj bomo z begunci, če še sami nimamo. Kaj nas briga kriza, če pa še imamo minimalke. Zakaj spet star študijski sistem, če imamo novega boljšega.

Fotografija: Igor Unuk

Fotografija: Igor Unuk

Zakaj se 16 ljudi na televiziji izpostavlja v tekmovanju za kmetijo? Želi Kmetija približati povprečnemu Slovencu, ki živi v mestu, kakšni so vložki pridelovalcev, da nam je omogočeno izbiranje zelenjave s police v trgovini? 

Če bi kmetje določali cene pridelkov glede na čas dela, trud in energijo, ki jo vložijo v kmetovanje ter ceno mehanizacije, ki je potrebna za pridelavo izdelka, si večina nas zelenjave, mesa in mlečnih pridelkov sploh ne bi mogla privoščiti. Dodajmo temu še porazno nizke odkupne cene, konkurenco iz cenejših držav in razprodajo infrastrukture, ki bi kmetu lahko omogočila dostop do potrošnikov... Kdo bi še sploh želel imeti kmetijo?

Seveda, oddaje, kot je ta, bolj stavijo na osebne odnose, razprtije in nove simpatije. Radovednost je lepa čednost. Povsem človeška: kot je potreba po kisiku, vodi in spanju. In naš narod bi lahko generalno označili za radovednega. Kukanje čez sosedovo ograjo, da bi ugotovili, kako je možno, da je njegova trava bolj zelena kot naša. Srčni utrip se nam pospeši ob konfliktnih situacijah, z užitkom sedemo bolj zravnano in poslušamo še bolj napeto. In sladko postavljanje v vlogo razsodnika, ko tistega, ki deli kavč z nami, obvestimo, kdo ima bolj prav. Ali pa manj narobe. Šport naroda.  

Smo kot konji, ki jim nadanejo plašnice. Navadni državljan, ki gleda poročila s svojega kavča, se je že navadil, da na nič v državi nima vpliva. Penzijo so mu že zafurali, plačo ima mizerno, pri 50 in nekaj letih boleha in se zdravi v bolnišnicah, kjer je oprema starejša od njega samega. S svojo zdravo kmečko pametjo razume, kako zelo narobe je vse to, vendar državljan noče še ponoči razmišljati o prihodnosti, ki bo po napovedih na poročilih še slabša kot je sedanjost, on pa nanjo nima vpliva. Slovenec ima le en glas, ki ga lahko odda v skrinjico na volitvah in po vseh teh letih je že tako pogreznjen v svoj kavč in obup, da raje preklopi na Kmetijo in odklopi možgane. 

Danes odjebem vse svetovne probleme in se v štramplih počim na kavč. V eni roki daljinec, v drugi čips. Če se poneumljam, se lahko še redim. Zavlečem se v isti balonček kot ostali sodržavljani. Gledam Kmetijo.

Love #instameetmb #igslovenia #maribor

A photo posted by Igor Unuk (@igorunuk) on