Sobotni standard

 

V Mariboru it' ven je sobotni standard.

Sedimo in nostalgija nas preplavlja, ko ob špricerjih zaidemo na staro priljubljeno temo. Mariborske sobote. Ko si vzamemo čas, da se spomnimo vseh bedarij, ki smo jih počeli, ko smo še delali bedarije.

Ko je it' ven v Mariboru pomenilo sedeti v Udarniku ob jeger-kolah s prijatelji v noro dobrih debatah, ki so se boljšale sorazmerno s številom popitih rund. Tista nostalgija, filing, da tako dobro več ne bo nikoli. Da nikoli več ne boš s tako dobro družbo in se več nikoli ne boš imel tako super.  

Drenjati se v premalih prostorih s predragimi koktajli v rokah na razstavah in predstavah umetniških kolegov. Z veseljem, ker spoštuješ ljudi, ki v bedni ekonomiji še kar gurajo in ustvarjajo, medtem ko bi ti najraje pustil vse in se zavlekel pod odejo in tam ostal do naslednjega vikenda.

Jutra moralnega mačka. Pa kaj jutra, cel teden. Ko opit deliš svoja mnenja z vsemi, ki jih srečaš. Reality check zase, ne delaj tega. In potem si še cel teden prisegaš, da boš od zdaj naprej tiho. Vsaj do naslednjega vikenda, ko greš spet ven in delaš isto.

Pošiljanje pijanih smsov vsem v imeniku, ki so se znašli na poti tvojemu prstu. Kdo se ne bi razveselil nerazumljivega smsa, ki ga bo zbudil iz spanca sredi noči.

Pred Kmš-jem mrtvo pijan pasti na glavo in odrgniti čelo. Ali si na stopnici razbiti ličnico. Zviti gleženj na plesišču ali zlomiti noht na kozarcu. It' ven v Mariboru je znalo biti nevarno.

Ko nas je kolega vse skupaj ob treh zjutraj nabasal v avto in odpeljal v McDonalds, da pojemo pomfri in potem zaspimo v avtu, medtem ko nas razvozi domov.

It' ven v Mariboru je bila tista svoboda, ki si jo občutil, ko si na polno grlo in brez posluha pel v oglušujoče glasnem klubu. Ko se rola tisti komad, na katerega vse punce začnemo skakati, roke tiščimo v zrak in kričimo.

Pomeni srečati tipa, ki ga nisi srečal že od tistega večera, na katerega si mislil še tolikokrat. Pri šanku naročiti najdražjo pijačo v klubu. Viski za 22 eurov. In potem prositi, če lahko dolijejo še malo kokakole.

Fotografija: Igor Unuk

Najti vedno nove najboljše prijateljice v vrsti za stranišče. Punce nikoli nismo tako prijazne ena do druge kot na KMŠ-jevem stranišču.

DJ-u gnjavit za isto glasbeno željo vsak vikend, mesec za mesecem, ker se pijan nikoli ne spomniš, da sploh še obstaja kak drug komad.

Nalimati se na šank in naročiti rundo tekil, ki jih noben noče. Nazdravit in spit. Ugotoviti, da to ni bila dobra ideja. Naročiti še eno rundo za vsak slučaj.

Proti jutru pred klubom žicati za cigarete, ker se ti je pač zaluštalo in potem skaditi novim znancem celo škatlico.

Je držanje kolegice pod roko, ko vijugata po cesti in si brez posluha pojeta neko pesem, katere besedila sploh ne poznata. Je držanje za roke, ko s tipom lovita taksi. Vračati se domov ob vseh urah dneva. Ružiti s ključi v iskanju ključavnice, potegniti tipa za roko v stanovanje, končno se znebiti pet, prebiti do postelje, sleči oblačila in se skotaliti v posteljo. In se potem v ritmu vrtenja v glavi spustiti v spanec.

It' ven v Mariboru je tisto veselje v nedeljo zjutraj, ko se zbudiš, odpreš oči in obrneš v postelji. Se nasmehneš in si misliš, da si v tem trenutku zagotovo najbolj srečen človek na svetu. In to samo zato, ker si bil prejšnji večer dovolj pameten, da si na nočno omarico nastavil kozarec vode.