Mariborska scena trga

Foto: Emsi Pekarna

Foto: Emsi Pekarna


 

Res sem bil navdušen, ko sem okoli dveh ponoči z burekom hodil domov in razmišljal o teh bandih, ki so nastopili v Gustafu. Ker tak, iz glave, ne bi rekel, da ima Maribor tako paleto nekih ustvarjalcev, ki furajo vsak svoje. Da lahko neki osnovnošolci in srednješolci, še namudrajo ta klasični punk? Wau. Fenomenalno do jaja. In ta energija, ki so jo nastopajoči ponudili. Da si pač moralvsaj malo premikati stopala, boke, glavo, levo-desno, naprej-nazaj. Čeprav nisi poznal nobene pesmi. Razen coverjev. In to je tudi point, ne? Prvič vidiš, slišiš nek band, in si pri drugem refrenu že mrmraš tekst, pri zadnjem pa že na glas zapoješ. Doma pa zapaljen brskaš, klikaš, da bi le našel vse te skupine. Poslušal in podpiral. Delil in folku razlagal kakšne vse bande drži Maribor. Saj hitro skapiraš, da jih večina sploh še ni nič izdalo, da na YouTubu težko najdeš neke kvalitetne posnetke večih komadov. Ja … ampak ti bandi laufajo daljeeeee. Šprinte, 600m, kilometer, maratone, kaj hočeš. Samo da se špila. Kaj zdaj, če ni neke finančne podpore, da bi se lahko zaprli v studio in posneli album, dva, tri. Ne. Glavno, DA SO ŠPILI. LIVE. Da dosežeš publiko, da publika doseže tebe.

Festival Scena je odlična stvar. In tej mariborski sceni nujno potrebna. Da se pokaže, kaj se ustvarja v raznih zakloniščih, kleteh, v podzemlju.

Res, žal, sem lahko prišel le na zadnji dan, ker me prej pač ni bilo v Mariboru. Ampak sem res res res več kot zadovoljen tudi s tem enim dnevom.

Žled. Mladi, kaj te vem, meni se niso zdeli stari več kot petnajst let, preigravali punk, ska. Priredbe od Rancid, Sublime, Ramones. Pa tudi svoje komade. Nastopili so kot prvi band in si že zaslužili še-eno, samo-špilaj, hočemo-še. Res zaslužili. Ker so otvorili in razbunkali dvorano. Nič prestrašeno, nič napeto. Sproščeno in vsekakor navdihujoče.

Potres Mozga. Punk, punk, punk. Ja, saj dnevi so bili razdeljeni na prvi rock dan, drugi metal dan in pa tretji punk zmešan z vsem ostalim dan. Pretežno. Posledično temu, ni presenetljivo, da sem videl toliko punk skupin. Ker punk … je pač punk. Mrtev, živ, kakorkoli. Dandanes ga težko najdeš. Potres Mozga so nam po punkovsko stresli … mozak. Sploh ob zverinskih krikih čisto vživetega basista. AAAAAAA!

Blutwurst. Baje očetje mladega banda Žled. Kaj 'češ lepšega na takšnem festivalu. Prenos tega glasbnegea doživljaja na podmladek. Medgeneracijsko povezovanju tudi v rokenrolu, punku, metalu. Kjerkoli. Sam vem, ker imam tudi band, da se lahko od drugih, izkušenejših, marsikaj naučiš. Blutwurst so nas najbolj zasukali, ko so na oder povabili dve pevki, ki sta odpeli komad Tu Maš Zdaj. Saj ne vem, če je to bilo že prej zmenjeno ali je bilo spontano. Je pa bilo ekstra kul. Tudi očetje še znajo ...

Repeet. Evo. Potem pa to. Totalno presenečenje, ker si pred koncertom niti nisem dobro pogledal seznama nastopajočih. Zdaj pa … slišim rap. Whatthe fuck? Ampak tudi to gre, valda. Meni je bilo mega, ker pač obožujem tudi rap. In to je bil njegov prvi nastop. Ja, parkrat mu je zablokiralo. Za kar se je opravičil. In rekel, da si ne zaslužim aplavza. Ampak si ga je. Močnega! Ni pol nekaj v tri dni repal. Ne. Šel je dalje. Po punkovsko. In repal pač vse, kar je lahko. Pogumno. In to v treh jezikih: Slovenščina, nemščina, angleščina. Pa še frestajlal je.

Živi Zid. Spet smo nazaj pri punku. Pri HC punku. Z ženskim vokalom. Ja, v Sloveniji se ta zvrst še na polno igra. Očitno. Če se lahko samo v mariborski Pekarni nabere nekaj punk bandov. Res veseli, da folk še ustvarja v tej smeri. Ker je zdaj kar težko to približati ljudem, neki vsaj malo širši množici. Ampak ja. To se dela iz ljubezni do glasbe. To pa je itak prva, primarna, najpomembnejša stvar.

Chain Of Fools. Se mi zdi, da se je pri njih dvorana najbolj napolnila. Saj je bila že prej lepo polna, vendar pri njih so še vsi od zunaj prišli pogledat, kaj se dogaja. Ker so žgali. S takim pravim rokenrol vokalom. In res imeli energijo. Jo prenašali na publiko. Imeli najboljši odnos z njo. Igrali en cover (Foo Fighters - All my Life), drugo pa svoje štikle. Starejše, novejše. Na koncu pa še predstavitev benda, med malo manj žgočimi kitarskimi riffi.

Stari Pes. Oziroma Pês. Pri njih pa res moraš migat. Enostavno moraš. Pa če hočeš ali nočeš. Te ponavljajoče se bas linije ti pač nagibajo kolena. Ramena. Bučo. Stari Pês te zgroova. Ja. Do konca. En izmed presežkov mariborske scene. Ni kaj za dodati. Njih lahko celo veliko preposlušate na YouTubu. Drugače pa … drugič pridite in poslušajte to zverino v živo.

Cosa Nostra. Punk Rock trio - bas, kitara, bobni. Nastopili so zadnji, dvorana se je zato že, žal, malo popraznila, ker so pač eni že leteli v MC-ja na afterparty. Nič zato. Kljub temu, da jih je zafkravala tudi kitara, so odigrali svoje. Pošteno. Dotaknili so se nekaj političnih tem, ki jih pri prejšnjih izvajalcih ni bilo nekaj dosti. Najbolj pa je seveda zapalil komad Kurbin Sine. Še so želeli … pa so morali nehat. "Gotovo" se je slišalo iz ozadja. In ja. Morali so končati zadnji dan Scene.

Absolutno vrhunske scene. To rabimo. To rabi Maribor in to rabimo vsi, ki v Mariboru ustvarjamo. To rabimo vsi, ki to glasbo poslušamo. Pa vsi tisti, ki je ne, ampak jo bodo, pa še tega ne vedo. Hehe. No. Čakam na naslednje leto. Ko, upam da, bomo na odru tudi mi. Do tedaj pa veselo spoznavat mariborsko podzemno sceno. Ki je očitno zelo živa in trga!