Življenje (le) na odru


 

Pogovarjaj se z mano. Zaupaj mi. To potrebujejo generacije. In to povedo Generacije. Ajda Godec. Kim Godec. Žiga Hren. Luka Kuhta. Eneja Urnaut. To so mladi, najstniki, predstavniki svoje generacije, ki v igri, ki to sploh ne rabi biti, izrečejo do momenta neizrečeno. Zaradi neke zavore: nelagodja, brezjajčnosti, strahu ... Ker na koncu so le prestrašeni osemnajstletniki. Z »edinstvenimi«, samo-meni-se-to-dogaja, težavami. Vzgleda od starejših generacij itak ni, ker se le-te ob srečanju s težavami raje obrnejo proti tlom. Ali v nalepko v liftu, na kateri je telefonska številka serviserja ter maksimalno število kilogramov. Nekaj se je zgodilo – to se bo pozabilo – pogovor je odveč.

To ni predstava, ampak življenje na odru. To sem pravkar prebral v lepo pripravljeni brošuri tega avtorskega projekta. In točno na to sem popredstavi tudi sam pomislil. Režiser Tin Grabnar jih na oder ni poslal igrati. Ne. Poslal jih je živeti. Se prepustiti, predati, izpovedati, izdihati in navdahniti. Gre za zelo osebno izkušnjo vsakega posebej. Osebno izkustvo, ki se ga brez pretiranega garanja in afnanja prenese med občinstvo. Saj, zato – ker gre za življenje. Kot da bi ti znanec povedal, da ne ve kaj naj naredi, ker mu je umrla mama. Tudi tebe se dotakne. Pomisliš: »Kaj bom pa jaz, ko bo umrla meni?« To, ko se je iz odra slišalo 'foter enkrat boš umrl in bom ostal sam', je bil najbolj ganljiv prizor. Dve gospe, ki sem jih sam zapazil, morda prav mami, stazajokali.  In to je to. Evo. Nek odziv.  Čustvo. Ki pride, ko nekaj poveš. Čeprav je neprijetno.

Seveda so se stvari na odru lotili tudi z agresijo. Z jezo. Ki jo tako radi skrivamo. Dokler pač ne poči. Bum. Potem pa poči konkretno. V pizdo materno so poslali vse od profesorjev, mestnih redarjev, policajev, brezdomcev, smetarjev, pa vse do Boruta Pahorja in televizijskih ponudnikov. Jim z bulerji razmrcvarili glavo, tresnili s činelo, polomili noge. To je v nas. Vsakemu gre nekaj močno na kurac. Vsak se s tem ubada na svoj način. A vsak si kdaj zaželi, da bi le kričal in vsem povprek želel gnili ohrovt.

Gre za neizrečene frustracije. Zakompleksanost, ker ni predhodnega pogovora. Predvsem medgeneracijskega. Verjetno prav zaradi tega ta projekt Prvi gimnaziji Maribor ni dišal. Če se že prej ne bi bali medgeneracijske komunikacije, bi bilo z njim vse kul.

Proti koncu predstave sem si mislil ej, kaj pa če zdaj nas, publiko, pozovejo, naj povemo kar nam leži v črevesju, pa nikoli ne izustimo. Le poserjemo, obrišemo in znova napolnimo. Vse kar mi je padlo na pamet, se mi je zdelo prehudo. Da tega pa ne morem kar tako povedati. In to toliko neznanim ljudem. Bojazljivost. Na srečo, ali pa tudi ne, nas k temu niso pozvali. Z razgaljanjem samih sebe, so nas s tem soočili na čisto osebni ravni. Tako kot so oni prišli in na odru bili, smo mi odšli in pač smo kjer smo. Slečeni. Le da smo mi prvo slečeni le pred sabo, oni pa pred vsemi nami.

Najbrž ni potrebno povdarjati, da ti Generacije ponudi veliko za premlevanje.

Zdaj sem predvsem hvaležen, da so predstavo oziroma življenje na odru sprva prepovedali, saj je drugače najbrž ne bi nikoli videl.

P. S.

Včasih mi gre na kurac, da ljudje ne cenijo piscev in imajo razne članke za samoumevne. In ja ... priznam, da sem moral preveriti, kako se sklanja beseda tla.