Repajte mi, DJE-ČA-CI!

Fotografija: Janez Klenovšek

Fotografija: Janez Klenovšek

 

Evo? Evo. Evo! Po letu 2011, ko so izdali drugi album Istina, se jih je v Mariboru, med hip-hop simpatizerji, čakalo. In končno! 2015 so prišli na festival Mladi Maribor, v KC Pekarna. Se je splačalo čakati? Popolnoma. Ker so prišli na perfekten oder, ki ga kadarkoli prej ne bi bilo. Kaj si nor, kaki vrhunski plac za koncerte je to. V bistvu sam nisem nikoli razmišljal o tem, da bi lahko tukaj postavili oder in žagali, se drli, plesali, noreli. Tudi nekaj znancev, ki sem jih srečal in so »pomotoma« zalutali tja, me je pozitivno šokirano vprašalo: »Od kdaj je te tu oder? Kaj to bo vedno zdaj? To je že dolgo?« In vsi smo prišli do zaključka, da je to fenomenalno. Da bi lahko tako bilo pogosteje.

Zato je že sam ambient s kantama ognja, ki sta nas greli, čeprav vmes skoraj zazelhali, ponudil tisti vajb. Hip-hop vajb. Kot je med koncertom dejal tudi ludi Zoni, drugače najbolj urejen član splitskega rap tria. Srajčka, puloverček ... zrihtan. Tip, ki je na oder prinesel liter Janževca. Z Žanom sva padla v smeh. Da hiphoper iz Splita prinese tradicionalno slovensko brezdomsko literco na oder. Kak' ga boli kurac. In kak' to manjka. Torej – kak' je to bilo dobrodošlo.

Itak je že prej Vojko Vrućina na oder lagano prinesel Jacka. Pa Ivo Sivo, po barvi sodeč rdeče vino, v dveh malih plastenkah Pepsija ali vode Dane. In dejansko so skoraj vse med koncertom izpraznili. Vse spontano, skulirano, sproščeno. Pa še vedno profesionalno. Se vidi, da imajo kilometrino, ker so s svojim bendom – da, še ena ekstra plus točka – na odru enota.

Ker izgleda, kot da vsak točno ve, kam bo kdo stopil, kaj bo kdo rekel ali rignil, kot je to storil Zoni na začetku koncerta. Po prvem komadu je mirno rignil v mikrofon. Legendarno. Niti malo pretirano. Ne. Z rigecom je butnil publiko v vi-ste-mi/mi-smo-vi trans, kjer bomo vsi enako uživali. Koncert še zdaleč ni deloval naučeno. Pubeci se med sabo enostavno poznajo. Tudi z bendom. Zato si na odru lahko privoščijo stavke, kot je »ajde, šuti s tim bubnjevima!«, ki ga je bobnarju namenil Ivo Sivo. To se drugače pogreša. In publiki to sede.

Dječaci so v prvem delu koncerta odrepali večino komadov iz letošnjega, tretjega albuma Firma. Brutalna besa, komad, po katerem sta nam Zoni in Vojko demonstrirala kaj »besa« sploh je, čeprav, po njunih besedah, njuna besa (udarec dveh zaprtih pesti, naš gej izraz kepica, ali fist bump) ni bila brutalna, ampak pičkasta. Pa Struja, ki so jo Dječaci naznanili kot plesno pesem. In res te prime plesati, še posebej če si pogledaš videospot. Manjkal ni niti miselni sprehod po Europarku, ob spevnem refrenu »ajde u shopping samnom.« S tega albuma tudi Bile starke, ki so bile ftrgancija proti koncu koncerta.

Fotografija: Janez Klenovšek

Drugi del koncerta pa je seveda prinesel Istino. Najbolj poznan album med občinstvom. Folk je vedel tekste na pamet. Ne samo refrenov. Vse!  Vsaj ti, ki so me obkrožali v prvih vrstah. Od Debla, ko je odmevalo »Moj kurac«, do After u zatvoru. Kaj pa je najbolj napalilo vmes? Nekaj najbolj neznačilnega za rap grup - harmonika. Narodna. Ooooopa. In kak' smo zadeli, da smo si ravno pred tem komadom šli po liter vina. Janževca, kakopak. Evo, poleteli smo. »Jedna strana, druga strana, jedan auto, dva volana, ko tu pije, ko tu plaaaaaaačaaaaaa./ Popija sam bocu loze, al od tebe sam pijan ja, opile me tvoje usne, tvoja crna oka dvaaaaaaa.« 

Podlaga pa harmonika. Boljše skoraj ne gre. In tukaj se je začelo. Vrhunec koncerta. Skoraj celotna druga polovica je bila praktično vrhunec. Ni se nehalo. Ne. Komad na komad, energija na energijo. Decembra so nam v Mariboru pričarali Dalmacijo, nas spomnili, kako lepo je iti na morje k njim. Nam pa je dogajalo. Na polno! Neverjetno. Nisem pričakoval takšne energije.

Najslabši del koncerta? Konec. Ker je vse skupaj še vedno bilo v luftu, skakalo, pelo. In želeli smo še. Oni pa so končali. In še kar nekaj časa smo stali pod odrom ter združno vzklikali DJE-ČA-CI, totalno preglasili napovedovalca. Ampak žal ne. Zoni je želel še, Vojko pa se je oblekel in nakazal, da ne more (noče?). Želeli so, da gremo skupaj v Gustafa na aftera, na toplo. Dobro, smo se sprijaznili. Predvsem zato, ker se je takrat zdelo, da bi lahko odrepali še deset komadov in bi na koncu še vedno imeli ta filing, da nekaj manjka. Da hočemo še. Ker so si vrhovi samo sledili, pesem za pesmijo. Redko komu še danes to uspeva. Nekako normalno je že, da koncert na določeni točki postane dolgočasen. Ne pri Dječacih. A.a.

Vrhunec po koncertu? Stali smo pred Gustafom, mimo pa je vznemirjeno iskajoč nekoga/nekaj, skakal Zoni. Z nekim stolom za bobne v rokah. Vprašal sem ga koga išče, odgovoril pa je: »Ma onog debelog basista. Trebam ključeve kombija.« Seveda smo se mu narežali. Tako kot skoraj celoten koncert, ko je plesal nek svoj ples. Ni čudno, da sta Vojko in Ivo skupaj spacala komad Zoni ti si lud.

Celotna izkušnja: Prostor, razpoloženje, ozračje, osebje, publika, Dječaci, seveda, moram omeniti tudi hipstersko-indie-luškane Koala Voice, ki so bili odlična predskupina ... vse skupaj povezano je meni bilo nekaj najboljšega, kar se je v Mariboru, vsaj v zadnji treh, morda še več, letih, na koncertnem področju zgodilo. Istina!