Jaz sem mrož

 

Jaz sem on in on je jaz in tukaj je Alica in mi vsi smo skupaj eno in nič ni resnično in nič ni pravilno in nič ni narobe in zmešan si normalen in normalen si zmešan in to je ta svet, v katerega sem si takoj, že med gledanjem na oder, želel vstopiti – Čudežna dežela. 

Neverjetno, pa vseeno vmes verjameš, da obstaja. Upaš, da obstaja. In ko še, ob padanju Alice skozi zajčjo luknjo, pripali Lucy in the Sky With Diamonds. Kocine se naježijo. Stvar se samo stopnjuje. Skozi ples vrat se Alica mudi ob haranju Break on Through (to the Other Side) klasičnih Doorsov. Pa The Who, Pink Floyd, Tom Waits, Talking Heads, Jefferson Airplane, Sly & the Family Stone in številni drugi. 

Bolano! Sam izbor komadov je takšen kot mora za Alico v Čudežni deželi tudi biti. Močen, napaljen, a čuten. Odbit, psihedeličen. Potem pa še igra, ki je na visokem nivoju. 'Bemti, ne le Alica, ki je na odru skoraj cel čas, več kot dve uri. Ne, ne. Tudi vsi ostali liki so zmagali! Preoblačenje, salte, monocikel, ples, petje ... Ni enostavno, še posebej če pomislimo, da so igralci stari med 15 in 18 let. Da to počnejo prostovoljno. Med poukom, vsemi testi, spraševanji... še najdejo čas za to. Ogromno časa v bistvu, ker se tega ne da narediti na horuk.

Dve dejanji in pavza, ki pride v pravem trenutku. Vse je nekako na vrhu. Vse divja, miga, venomer poln oder ljudi. V glavnem: BUM. Po odmoru pa se za nekaj časa stanje rahlo umiri. Pride do bolj intimnih momentov, groze, ko bi se kar glave sekale. In za teh nekaj minut to paše.

Seveda so se mi med zijanjem in poslušanjem v glavi pojavljala filozofska, eksistencialna vprašanja, ki pa so najbolj butnila ven, ko sta se na odru narisala dvojčka. Dideldaj in Dideldum (Tweedledee in Tweedledum). Zraven pa so pikico na i dodali The Beatles z I Am The Walrus. Kaj je resnično? Kdo sem jaz? Kdo so oni? Smo vsi eno? Odštekana dvojčka, ki sta se dopolnjevala, bojevala, karkoli pač počela, sta porajala misli, katere ni enostavno premisliti, razmisliti, domisliti. 

In pa igralki, ki sta igrali dvojčka, da, igrali sta ju punci, sta se vmes vživeli v vsaj še tri vloge. Ritem je samo šibal in šibal. Za njih ni bilo premora, tudi ko jih mi, gledalci, nismo videli. V nekaj deset minutah so iste osebe prišle od nežnega petja do grumpanja med pogovorom. In vse v angleščini. Res, izjemno. Dvojčka sta to svojo blaznost že s samim načinom govorjenja izpopolnila. Pa še to govorjenje večih oseb hkrati. Malenkosti, ki se brez razmisleka o videnem zdijo samoumevne, logične, pa so vse prej kot preproste.

Muzikal ponudi vsakemu posebej nekaj svojega. Meni je željo po -Čudežni deželi. Govorečih zajcih, režeči se mački, vojaški želvi, ljudeh-kartah, norcih na čajanki, igranju kriketa s flamingi ... željo po nesmislih. Ampak ne moreš vedno dobiti tega, kar si želiš. Vendar lahko poskusiš in mogoče najdeš tisto, dobiš tisto, kar tako hočeš. You Can't Always Get What You Want. S tem komad, od The Rolling Stones, English Student Theatre zaključi muzikal. Tutto completo.