Sranje


 

12:00. Spet sem se pozabil zmeniti za prevoz. Daj prosim, daj ... naj še bo nekaj prosto in ob ugodni uri. Gledam. Nič. Samo ob 21:30 en. Pa že prejšnji ponedeljek sem šel tako pozno in ugotovil, da je nesmiselno. Potemtakem je bolje, če grem v torek zgodaj zjutraj. No, malo še bom počakal in kasneje ponovno pregledal. 12:40. U, en pelje ob sedmih zvečer. Jaåaa, če zdaj pičim v mesto pa opravim vse, kar moram, se ob štirih dobim s punco, potem ob petih delavnice ... hja, bo šlo skozi, če me pobere nekje blizu bolnice. Super. Ob 19:10 pri Magdalenskem parku. Dobro, to je porihtano. Samo cjo ... to pomeni, da moram vso prtljago nosit zraven, v mesto ... ja nič, bom spakiral čim manj, nekaj itak že imam v Ljubljani. Vzamem nahrbtnik, v njega vtaknem pulover, dve brisači, beležko in Severni sij. Preverim, če še kaj rabim. To, tisto, ono ... ja lahko še neke nogavice in šal. Poskušam natlačit v nahrbtnik, samo ni več prostora. Eh, pa kaj bom s šalom, brezveze bom zdaj vse mučkal. Ne rabim. Dobro. Imam vse. Grem na pošto, da plačam vpisnino, na katero sem že čisto pozabil in se še nekaj časa ne bi spomnil, če ne bi na VIS-u videl, da fakulteti dolgujem 24 eurov. Ja optimisti, zakaj pa ne pošljete položnice. Če vi meni po mailu pošljete, da imam to za plačat, jaz pozabim. Žal. V glavnem: sem poravnal. Kaj naj zdaj grem v mesto peš ali na avtobus? Hmmm ... na avtobus bi bilo treba počakat 24 minut. Pasalo bi, da ne bi rabil hoditi z vsem tem, vendar ... se mi ne da čakat. Pot pod noge. Z nahrbtnikom, računalnikom, jopo v rokah in budno, v kateri mi je petkrat prevroče, hodim, hodim, hodim. Nosim. Komaj čakam, da pridem v center, da vse to odložim.

Foto: Luka Bauman

Stopim v Mladinsko knjigo, vse skupaj z jakno vred vržem na tisto otroško mizico pri knjigicah za malčke, in gledam, prebiram knjige. Kako prekleto paše. Po približno petinštiridesetih minutah pa moram počasi ven, ker se počutim nespodobno. Grem v Hudo kavo. Mimo pride kolega, pa potem še drugi s punco, in skupaj navržemo neko serijo mini pogovorov o vsem in o ničemer. Vmes še ruknem burek iz Baščaršije, valda, na bone, nato pa se s punco dobima pred Modno hišo in se sprašujema kam bi šla. Ona je lačna. Ja dobro, grema nekaj pojest. Enostavno. Pa ni. Ker ima zdaj zaradi slabega zdravja neko novo dieto in ne sme nič prav jest. Ja ne poznam jaz totih nemastnih prehranjevalnic. Še dobro, da se v dokaj sprejemljivem času odloči za solatko v Isabelli. Ham, ham. Ura pa je že dvajset do štiri. Moram it. Na delavnice. V tem trenutku pa gre mimo še Jaša, mentor, ki začudeno gleda v nafrišno povečano Isabello, samo me skozi to novo okno seveda ne vidi. Zgleda, da se mu mudi. Ajde, grem jaz tudi. Spet hodim, pridem, odložim vso prtljago in takoj – bum! »Kaj s tem greš ti v Ljubljano?« se začudi Jaša. Ali prvo Maša. Ne vem več. Kaj pa naj s potovalko hodim okoli? Saj če bi lahko vmes, med koncem delavnice in prevozom, šel še domov, bi spakiral več. Sigurno pa ne bom tega vlačil po mestu več kot štiri ure.

Konec delavnic. Prevoz. Jaz pa bi moral na veliko potrebo. Uf, zdaj ne morem nikamor, tip z avtom pa bo vsak čas tukaj. Ne bi rad, da me čaka, ker sem itak že z lokacijo kompliciral. Bom že zdržal. Med vožnjo začnem pisati ta sestavek in po temeljitem razmisleku ugotovim, da nahrbtnik sploh ni problem. Problem sta Maša in Jaša, ki sta se v njega zapičila. Ker ne vem, če je primerno, da njima rečem naj se jebeta, to opustim in razmišljam o wc-ju. Vmes še napišem neko pesem, ker v sredo berem na literarnem večeru, v kateri Ljubljančane enačim s konji, potem pa pomislim, da sem konj jaz, ker si nisem slekel jakne in mi je vroče, samo sem pripasan in se mi ne da odpasat ter slečt jakne. V vročini zadržujem in se rešujem s pisanjem tega. Po nekaj manj kot dveh urah izstopim na Šmartinski. Še vedno me srat, ampak, ker še za las ujamem odprt Mercator hipermarket, stisnem ritko in vletim po kruh. Zavedam se, da bom čez tri ure lačen. Lačen bom tudi zjutraj. Ok, argeto imam, nutello imam, jogurt še bi tudi moral biti ... čokoladno mleko! Ne, ziher še je. Ja torej samo kruh. Na samopostrežni blagajni opravim nakup, na srečo ni bilo gužve. Pomislim, da bi šel na wc kar tukaj, v trgovskem centru, ampak pomislim malo bolje in si rečem, da bom toti dve minuti pa še že zdržal. Pa še tukaj bi moral odlagati nahrbtnik, računalnik, jakno, zdaj še kruh ... eh. To so ta malenkostna opravila, ki so ponavadi odveč. Hitro ven in v stanovanje. Potem še iščem ključ, ker ga dam vedno v drugi žep, čeprav imam načeloma rad stvari na svojem mestu. A na ključ od Lj, v Mb pozabim. Ko ga izmučen in prešvican najdem, odklenem, vstopim, razmišljam kako bom pozdravil Blaža, nakar ugotovim, da ga ni. Ok. Fino. Boljše. Ker bi se drugače sigurno zapletel v »kak je« pogovor, kar pa pomeni, da bi moral še kakšno minuto dlje zadrževati. No, odložim stvari in grem končno srat. Trenutek, ko pozabim na vse moteče objekte in ves stres pade iz mene.

Foto: Luka Bauman