Mi ne izgubljamo svobode


 

»Pa ne bom več tu delal. Ne. Ne bo me vsak, ki ima malo cajta zafrkaval. Marš pa s tako tovarno ...«

»Daj, pridi, greva na pir. Pridi, pridi. Ker brez pira, ne bo mira. Je tak?«

»Tak' kot si reko ... pa prekleti naj bodo vsi direktorji, poslovodje, šefi, nadzorniki, inšpektorji. Fsi. Razumeš? Fsi! Ne bom se več pusto! Pa kaj si ti ja nor ... Pa ne moreš tri mesece zamujat s plačo, potem pa še odvzemat dopust, ki ti pripada. Pa kaj si nor. Kje te živim jaz to? Štrajk! Jaz ljubim štrajk!«

»Alo, daj mi en Lucky Strike. Da malo pomirim živce.«

»Na. Mogoče je to moja zadnja škatlica. Saj pa ne vem, če si jih bom še lahko privoščil. Pa pir.«

»Eee, stari, nekak' bomo že ukrepali. Ne bomo pustili, da zmagajo. Ne, ne. Nismo mi tista nališpana kurvetina, ki nastavlja rit vsakemu, ki gre mimo.«

»Cja, kaj pa vem prijatelj. Bomo videl. Veš, za taki horuk štrajk še mam moči, za kaj več pa ne vem ... res ne vem. Nisem več tako mlad. Saj sam veš, kaki smo mi. Mi rinemo napre-nazaj. Saj res je, da za razliko od marsikoga znamo naprej, samo potem gremo vedno nazaj. Itak, da boljše je kot nič, samo ti po petdesetem letu to začne na veliko razjedati živce. Mi smo taki: Nekaj hočemo, si to vzamemo, ko pa dobimo, pa smo spet pri »hočemo«. Ali pa hitro pozabimo kaj nam je kdo naredil in se po začetni vzkipljivosti brž vrnemo nazaj. Recimo nekako tako, kot da bi država dobila dovoljenje ali karkoli pač država potrebuje za organiziranje svetovnega prenstva v fuzbalu, pa bi po začetni zagnanosti to bilo ful dobro in bi imeli že celi načrt, v glavnem vse kar spada zraven, potem, ko bi pa zagnanost rahlo padla, pa se nam več ne bi dalo in bi organizirali svetovno prvenstvo v balinanju.«

»Pa saj to ti dam prav ja ... samo na koncu bo vse dobro. Boš videl. Še vedno je bilo.«

»Cja ... če ti tak' praviš.«

»Alo, točajka, daj še eno rudno!«

 

***

Zasvinjano mesto, ob zasvinjani reki

Spila sta nekaj rund. Saj ni važno koliko. Nasekana še nista bila. Samo malo bolj zgovorna kot ponavadi. Potem pa sta morala domov. Jože je šel do glavne avtobusne postaje na avtobus, tako da sta se poslovila pri Pandi. Brane pa proti centru. In zdaj, ko je seveda bil že razburjen in s par piri v riti, se je sprehodil mimo Astorie. Eeee, EZL EK. To bil je Ezl ek. Naša šola. Kako je pogrešal tiste čase. Če bi verjel, da je danes za mlade kjerkoli v mestu karkoli podobnega, kot so imeli oni, bi bil vesel. Bi bil srečen. Zdaj pa ne. »Mesto je mrtvo. Kam hodijo mladi danes? Ničesar nimajo. Vse je prazno, vse je sivo. Nič se ne dogaja.« Ja, ni verjel. Mislil je, da vsi mladi za štirimi stenami bulijo v tote kište. Pa je s spomini zavil dol proti Glavnemu trgu. Po praznem trgu s kužnim znamenjem je stopal, misleč, da je sam. Ker se ni oziral naokoli. Pa je vedno nekaj ljudi tam. V zadnjem času vedno več. Ampak! Če misliš, da ni nikogar, ga pač ni. Postaneš žalosten, nejevoljen, depresiven ... bi rad drugam. Potem pa človek božji zavije proti Lentu in ugotovi, da Lent spet postaja mesto pozabljenih. Čeprav je vmes že oživel. Ni se prijelo. »Noben več ne ceni naše lepe trte. 

Ostaja samo zasvinjano mesto, ob zasvinjani reki. Oh moje življenje, kam si šlo?«

 

Foto: Luka Bauman

 

Toto naše lepo mesto

»Ej, Jon, daj poglej totega starega kak' se smili samemu sebi. Hodi gor in dol ter godrnja. Kaj misliš, da ga moti?«

»Kaj te vem, boli me ...«

»Mene pa ne, daj jaz ga bom vprašal.«

»Eh. Daj pusti ga.«

»Alo! Alo! Stari?!«

»Alo, hej!«

»J-j-a? Prosim?«

»Ja kaj vas muči gospod? Neki otožni zgledate.«

»Eh, eh. Veš, ko boš starejši boš videl kako je, ko pogrešaš stvari, ki jih več ni.«

»Ja gospod, kaj pa pogrešate?«

»Oh mladenič ... moje mesto pogrešam. Moje mesto.«

»Ja od kod pa prihajate?«

»Ja iz Maribora.«

»Ja kaj pa potem pogrešate? Saj pa Maribor je tukaj. Evo ga, poglej okoli, kak' je lep.«

»Veš, ni več to-to. Nekoč se je tukaj sprehajalo polno ljudi. Imeli smo več lokacij kjer smo se družili. Zdaj pa tega več ni. Mladina samo poseda doma, za računalniki, gleda v te aparate ...«

»Hej?! Kaj ne vidite mene? Njega? Tukaj zunaj sva. Brez aparatov. Kako to mislite, da ni več tega? Prostorov za druženje?«

»Ja ni več, ni več.«

»Če pa se mi skoz družimo tukaj, v centru mesta. Zdaj glih se dobimo s kolegi na Poštni, potem pa ga pičimo na tekmo.«

»Aja? Ja pa ni več to tako, kot je bilo nekoč. Veš včasih je bil Ezl ek čisto nabit ob vikendih, vsi smo plesali.«

»Alo, stari, kaj ste že bili kdaj na Poštni v petek ali v soboto zvečer? Kaj te bedarije kvasite. Pa vete kako je nabito. Hodit ne moreš. Pa ne samo Poštna. Imamo Salon, Gosposvetsko live, na gosposki se vedno več dogaja, pa tudi tam pri Rožmarinu in Papagayotu se nekaj trudijo, so imeli večkrat postavljen nek oder in muziko ... pa ej, imamo polno vsega. Daj poglej zdaj to mesto, lepi naš Maribor. Pa še to pomisli: Vsak, ki odhaja v širni svet od tukaj, je otožen, vsak se rad povrne. Ni res?«

»Kaj pa vem ...«

»Nič kaj pa vem, kaj pa vem. Tak' je! Verjeti je treba. Ne pa bežati in se kujati. Ajde, mi smo Maribor! Naše mesto je proti vsem ostalim liga prvakov. Pa tudi, ko smo v rangu državnega prvenstva, smo zakon! Vete kaj, pridite vi z nama. Pridite. Gremo nekaj spit za preteklost, potem pa eksat za sedanjost in prihodnost.«

»Tu sn sanjo, tu sn prvič se zalubo ... poba, veš, da imaš prav. Pejzda, rad imam toto naše lepo mesto.«

»In niste se samo prvič. Tukaj se zaljubljaš vsaki dan. Samo opazovati moraš. Verjeti. Soustvarjati. Pridite, gremo zdaj nekaj spit, potem pa na tekmo.«

 

Foto: Luka Bauman

Maribor

Evo. Kako mu je mali lepo povedal. Verjeti moramo, da je Maribor še vedno super, še bolj super, najboljši. Verjeti, pa bo vse šlo samo gor. Zakaj? Ker mi smoMaribor. Točno to! Pa ne rabimo mi tujega kapitala, da se poberemo. Mi se znamo sami. Tako ko je to naredil ZZ-top. Ajdeee, Štajerska se veseli! To je to! Naše življenje, naša kultura. Ne kvazi umetnosti v galerijah, ampak kultura življenja – na horuk, špricer, pivo, fuzbal in pa to, kar manjka skoraj vsem ostalim – pristnost. Ne poznam vseh mest na svetu, vendar verjamem, da je Maribor najbolj pristen. Znamo biti mirni, skulirani, jezni, glasni, kakršnikoli hočeš. Vse je odvisno od situacije. Mi se ne šminkamo. In do potankosti veljajo besede dečkov s Sotle: »Narod pil je svoje doze, brez pretirane nervoze, zdravili so depresijo, z nogometno evforijo!« Pa še to ja, drugje je kruh samo menda bolj bel, ni pa res. Mi gremo naprejo – novi Maribor – uapauapa, uapauapa, uapauapa, uapauapa.