Na čaju z blontno ciganko

Foto: Igor Unuk


 

Odprem temnozelena vrata s pozlačenim ročajem in vstopim. Majhen zvonček nad vrati naznani moj prihod. Hkrati oznani tudi, da se je tukaj ustavil čas. Kot običajno se skozi udobno pritličje sprehodim do zavitih stopnic, ki vodijo nadstropje višje. S pogledom premerim prostor in upam, da je moj najljubši kotiček še prost. Ob pogledu na mizico s tremi stoli ob kovinski ograji si oddahnem. Ja. Še je prost. Sedem in zadiham. Zdaj se je res ustavil čas. 

Na mizici leži lična zgibanka, v kateri je dolg seznam takšnih in drugačnih čajev. Črnih, zelenih, sadnih, zeliščnih in aromatiziranih. Ne vem, katerega bi izbrala. V ožji izbor sta prišla dišeči ingver in limonina travica. Ali pa bi morda raje kar kavo? Ah, ne. Tukaj se spodobi piti čaj. Naročim ingverjevega, kot ponavadi. 

Kotiček ob ograji mi omogoča pogled na dogajanje v pritličju in previdno hojo ljudi po zavitih stopnicah. V pritličju je kot v mravljišču. Sploh v tistem delu, kjer pripravljajo čaj in ostale tople napitke. Pridne mravljice hitijo sem in tja, da bi čim prej ugodile gostom. Tudi pred mano se kmalu pojavi majhen pladenj s čajnikom, mini stekleno skodelico in peščeno uro. Zraven pa še stara porcelanasta skodelica z neujemajočim se krožničkom. Marsikomu bi se zdelo kičasto, ampak ni. Odlično se ujema z ambientom. Ravno ta starinski pridih me vedno znova in znova vabi sem. Naveličana sem tega, da mora biti v lokalih vse novo in moderno.  

Prepustim se toku svojih mislih in pitju čaja. Mislim o vsem, a hkrati o ničemer. Poslušam umirjeno glasbo, ki boža mojo zasanjano dušo. Toplo mi je. Uživam. Živim. Nenadoma se mi zazdi, da me nekdo opazuje. Saj ga poznate. Tisti občutek, ko veste, da nekdo strmi v vas, tudi če ga ne gledate. Počasi se ozrem na levo, kjer je moj občutek najmočnejši. In res. Vame strmijo temne oči. Nasmehnem se in po glavi počohljam zlato prinašalko, ki me z gobčkom nežno drega v roko. Proseč izraz na njenem obrazu mi daje vedeti, da si pasja dama nekaj želi. K nama pristopi starejša osivela gospa in počasi prime vrvico zlate prinašalke. »Ah, to je prava blontna ciganka. Samo za piškote prosi,« reče gospa in skupaj s psičko stopi nazaj do svoje mize. Ne morem si kaj, da se ne bi nasmehnila. A piškota ji nisem dala, ker ga nisem imela. 

Nadaljevala sem s sproščenim pitjem čaja in s kotičkom očesa opazovala zlato prinašalko, ki se je spet podala na obhod k mizam. Tokrat k mlademu fantu, ki je svoj piškot brez zadržkov razdelil na dva dela. Zase in zanjo. Zdaj vem, zakaj vsake toliko časa pridem sem. Miren in prijeten ambient ter družba. Sem pridem, ko začnem pogrešati svojega mačjega štirinožca. Sicer je tukaj običajno pasja družba, pa vedno se najde kakšen pes, ki si želi pozornosti. Cartljanje živali je pač poseben občutek, ki ga lastniki živali zelo dobro poznamo in hitro pogrešamo. 

Spijem svoj čaj ter se po zavitih stopnicah odpravim v pritličje. Plačam in se odpravim proti temnozelenim vratom. Globoko vdihnem in izdihnem. Odprem vrata in stopim na ulico. Ja, spet sem tam, kjer čas neprestano hiti dalje.